Korn: Untitled

 Pri prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta 20. stoletja so predstavljali Korn temeljni kamen novega žanra, ki se je v čezoceanskem imperiju hrupa šele začel konstituirati. Bili so nekaj svežega in še ne slišanega in peterec iz Bakersfielda je nemudoma osvojil nečesa novega željna srca množic. Od takrat je preteklo precej vode in po izvrstnih albumih so sledila leta neuspehov, komercializacije ter razvodenelosti celotne srži vsebine, odhodi pomembnih členov skupine ter glasna medijska obrekovanja, katerim so sledile salve zatrjevanja, da bo vsak nadaljnji proizvod vrnitev k koreninam. Sedaj so prišli v obdobje srednjih let in kriza staranja jih na osmem neimenovanem albumu zastruplja vabi nazaj v brezna temačnosti, iz katerih so za kratek čas prešli v nekoliko svetlejše sfere akustičnega romanja. MTV Unplugged je bil le ekskurz in v želji ustvariti spet nekaj ključnega so se, po tem, ko je tabor že pred leti zapustil Brian "Head" Welch morali soočiti še z odhodom bobnarja Davida Silveire. Barka se je začela kar pošteno potapljati, iz tabora Kornov pa so se slišali le kriki, da to ne pomeni konca temveč da gre za le rahle spremembe. Konec julija tako dočakamo izid osmega čuda brez imena in vse povedano se izkaže za lažno.

Po neuspešno začetem sodelovanju s producentom Matrixom, ki je snemanje albuma začel, so se odločili ugaslo magmo v centru svojega univerzuma spodžigati z Atticusom, prste nad "veleumom" tisočletja pa je ohranila tudi preostala trojica originalnih članov. Praznino za bobni pa polni kar sam Jonathan Davis, v pomoč pa priskočijo še Bad Religionovec Brooks Wakerman ter Terry Bozzio. Iskanje tal pod nogami ali zadnji zamahi utaplajočega se kadavra?

Že po prvem poslušanju postane jasno, da so Korn postali ujetniki svoje lastne forme in praznega natolcevanja, ki pa je strašljivo, grozljivo ter temačno. Iz zvočnikov zavejeta brezup in norost. Karneval bizarnih figur se zavrti v ples norosti in kataklizme implozivnega sesuvanja vsega, kar so do sedaj postavljali na noge. 'Intro' je klišejski izliv najgloblje patetike in cirkus najavlja nadaljevanje fiaksalne politike samouničenja. Fanfare gnojenja trobijo dalje! 'Starting Over' je dokaz, da se Davis raje kot k vlivanju esence zateka k obrabljenim frazam in nizko hreščečim brundanjem. Sistem celote diha z umetnimi pljuči. Srce je elektronsko hladno in nezemeljsko. Širša slika lirične izpovednosti in kritike je postala agonično zadajanje ran v še ne povsem zaceljeno samozavest. Davis se razgrne na pladnju ter secira spoznanja svojih preteklih bitk z alkoholno odvisnostjo, navezanostjo na droge ter izpove kako ga je iz ravnotežja vrgla skoraj usodna zastrupitev krvi. Neposredni tempo rockerske težkosti se umakne pričakovanemu ter prostor pred zastorom deviantnega prepusti skoraj psihodeličnosti elektronske prežetosti ter barvanju z minimalistično pompoznostjo. Kisikove maske so skvarile možganske centre za logičnost in erupcije besa. Korn postajajo dance fenomen. Ezoterika in čudaštvo sta glavni vodili. Vstajenje od mrtvih opeva tu organon dušebrižniške etike. Čas se izteka. Nekaj je potrebno storiti.

O težki ločitvi ter izgubi centra srčnosti je Davis o preteklosti že pridigal. Tokrat zazveni 'Bitch We Got A Problem' manj nabrušen. Je bližje štanci in medlemu posnemanju tega, kar naj bi Korn resnično bili. Kopija originala prevlada nad celotno sliko. Malce nas predrami Munkyjevo soliranje, ki spominja na nekaj takega, kar bi bolj pričakovali pri NIN. S to razliko, da so Korn industrialnega šundra še nevajeni in je vsega kar nekoliko preveč. Manjka le bistveno – sporočilo in vsebina.

'Evolution' je, kot se za glavni in do sedaj edini hit plošče, precej bolj dovršen. Na nek scefran in grotesken način. Kot se za novodobne ekologe spodobi je med pisanjem te skladbe imel Davis pred očmi črne scenarije iz kataklizmičnih napovedi Nobelovega nagrajenca ter še nedavno kandidata za predsednika ZDA, Ala Gora. Nagovarjati je potrebno, torej, tudi o klimatskih spremembah. Davis sicer zatrjuje, da se ni spuščal na raven političnega gnojenja. Gre bolj za neposredno spraševanje o tem kakšen je svet, ki ga kot zapuščino uničenja ter strupenega uničevanja še zadnjih zaplat zdravega planeta puščamo zanamcem. 'Hold On' napove nekaj slišanega iz Kornovske preteklosti.

Precej bolj novodobno kornovsko zveni meni najljubša skladba z albuma – 'Kiss', ki vdihuje v celoto klaviatre, ki parajo tipični Korn groove kot skalpelni rez strokovnjaka lepotne kirurgije. Korn so postali žrtve tistega, kar so nekdaj zanikali. Domala Beatlesovsko zveneči melotron. 'Strawberry Fields' so samodejno priklicana podoba. Prav sladkobna baročnost trenutka izkazane krhkosti daje protiutež umetnemu nakladanju. Interpretacija Davisa in kompanije je presunljiva ter polna bolečine. Pomikajo se v meglo zatemnjenih delov depresije. Padajo v trans in poklonijo nekaj iskreno novodobno njihovega. 'Kiss' spaja in ustvarja povsem nove pejzaže, ki so bili doslej, s strani Kornov, skrbno varovana skrivnost.

'Do What They Say' nadaljuje s ciklom razočaranja. Logika večnega vsiljevanja nečesa neužitnega moti. Tako zelo, da dobite po uvodnem brnenju klavira in hladnih udarcev po železovju idejo, da je čas, da Marilyn Manson in Jonathan Davis posnameta ploščo božičnih duetov, saj boste le stežka preslišali klišeje, če pa že hočejo denarce molsti, pa naj vsaj malce bolj začinijo svoj glasbeni vsakdan s prazničnim vzdušjem.

Zato pa vas na priostrene kole pustosti nabijejo v nadaljevanju dramoleta – 'Ever Be' je težek kot desettonski blok granita. In kot ekvivalentno težka santa gnoja vas zasuje že od prvih uvodnih verzov do velikega finala do te mere, da od vas ostane bore malo. Refren je predvidljiv. Ne bom tajil, da ne paše, a vas nekako kar pahne v stanje depresije, ko ugotovite, da Korn ne nameravajo odpreti vseh ventilov. Vse za to, da se napolni minutaža, mar ne?

'Love And Luxury' je humorna štanca, ki zveni nekako tako, kot bi brenkali na elastiko iz spodnjic ter poplesovali na globokoumne izlive spoliranega besa ob odhodu Heada. Brian Head Welch je odšell, Davis pa se čuti ogroženega kot da bi kdorkoli želel kovati svojo slavo na njegov račun. Head je srečal Jezusa in odšel. Takrat so Korn ostali brez glavnega vira inspiracije in resnično težke ter globoke glasbe. Head izda knjigo v kateri pa, po mnenju nekdanjih kameradov, nekorektno napiči tiste, ki so mu dajali kruh in zavetje. Klišejsko? Nepreživeto in juvenilno? Davis v slednjem ne zaostaja niti za ped. Saj veste: pametnejši baje popušča …

'Innocent Bytander' je klasično novodobno nakladanje Kornov, ki se lahko pohvalijo tokrat kar s parimi album fillerji. "Enough's enough!" kriči Davis in mi mu lahko le pritrdimo. Glasbi, ki je včasih vzbujala duhovno erekcijo je potrebno zdaj po novem primešati še pest apaurinov ter viagre in rezultat bo mogoče tu! 'Killing' se muči in poleg sebe zaradi neprepričljive strukture muči še nas, naključne mimoidoče. Skladba se je v izvirniku klicala 'Trained Response'. Riff je po besedah članov težek kot Jahorina planina, a bolj kot dejstvo, da imate pred seboj še eno umetno tvorbo pritegne dejstvo, da je tisto drgnenje strun, ki zveni še najmanj umetno, plod Davisovega vmešavanja v zvočno celoto s še eno kitaro. Pri Pearl Jamih me Vedder ne moti, ko poseže po kitari, pri Kornih pa stvar zveni kar smešna!

'Hushabye' je še en lepših trenutkov spevne melodike in ušesa si skoraj spočijete na verzih, v katerih se Davis zaveda, da je šlo za krajo dragocenega časa. Munky poseže po mandolinu in vas v duhu Mediterana uspava do te mere, da vas udarec z batom po glavi ne moti kaj preveč. Po odštevankah s prve plošče sledijo uspavanke, ki so uspavano in postarano zver pripeljale do velikega finala. 'I Will Protect You' sklene ciklus v celoto primerno za pričujoči album. Davis je posegel po dudah in jih nasitil z efekti. Skoraj se prepričate, da pot do konca ni bila niti tako duhamorna in naporna. In v Zappovski maniri Bozziovega bobnanja postajajo cesarjeva nova oblačila transparentna na ogled celotnemu stvarstvu. Revne krpice zakrivajo drugače precej ogolelo starikavo telo. Čas je za počitek. Čas je za priznanje poraza.


Po tri četrt ure dolgi litaniji navideznega diskurza praznine se človek kar zasiti Davisove poetizacije sveta v maniri "It's a sickness in the gene pool". Prozna celota se je razblinila kot milni mehurček in širša, po besedah Kornov čez vse dosedanje meje segajoča forma se je popačeno razblinila v velikem razblinjanju idealov. Čez posamično plitvost pa sega širša senca dela kot celote. Ni olajševalnih okoliščin in enostavno zapomnljivih riffov. Ni sekcijsko dodelanih skladb. Obstaja pa nedvomno jasno sporočilo atmosferičnosti in zvoka nad skladbami. Korn so si skovali soundtrack propada in izpraznitve in labodji spev vrtijo na svojem pogrebu. Objokovalcev tragične usode nekdaj obetavnega benda pa je iz albuma na album manj.