Sedem je pravljično število, po pravici povedano pa vse izvirne pravljice niso bile polne kiča in ne, občasno je volk, ki je pojedel babico ter njeno potomstvo ostal nekaznovan tudi po tem, ko je pospravil za nameček še par škratov ter samooklicanih kritikov, ostal nekaznovan in prav je tako! The Haunted so po gnevu plošče Versus prečistili ventile ter posegli po čistejšem in bolj vintage zvoku, ki pa ne bo pogodu vsem tistim, ki se niso mentalno razvili dlje od albuma The Haunted ali Made Me Do It in One Kill Wonder, ki pa so bili, dragi moji, spisani izpod prstov trinajst let mlajših glasbenikov in za grlo povsem drugega pevca. Vmes se je zgodil rEVOLVEr, The Dead Eye in menjava za mikrofonom. In Unseen ponuja prav to, kar govori naslov sam - prej nevideno dimenzijo razumevanja metrike ter glasbenih možnosti, ki, če vam je že potrebno dajati nalepke na ušesa ter pacati misli z nepotrebnimi primerjavami, resnično zveni bolj popoidno in primerno za ples in da, zveni mehko ter bolj nethrashersko.
The Haunted so se odrekli mimikriji ter poiskali svoj lastni odgovor na paleto večnega posnemanja (če ne drugih pa so rekli glasni ne posnemanju samih sebe). Da, zgodila se je herezija in hvala bogovom za to, saj je poustvarjanje že slišanih zvokov ter kitarskih rifov pogosto le brezvezno zanikanje pomanjkanja idej, jajc ter sposobnosti popolne astralne erekcije, ki jo The Haunted nedvomno premorejo. Pravzaprav je prvo, kar zbode v oči, dejstvo, da premorejo gigantski par fenomenalno slastnih jajc, ki vam jih nežno zbašejo v grlo, če pa vam ne paše, pa se lahko v lastni agoniji krasno zadavite ter se pritožite na urad za varstvo "pravovernih" metalcev.
Pojdimo torej lepo po vrsti, kot so hiše v Trstu. Unseen je melodičen in shizofren v nizanju različnih podob, ki jih je pevec Peter Dolving opisal kot "epske, primerne za ples, groovy ter zelo "prdometalske" (farty metalske). Namen plošče je namreč razpizditi 99,9 % generičnih Mr. Goetske kretenov tam zunaj v črno belem svetu!". Namen je dosežen, saj je večina starega jedkega strupa iz zdaj nekoliko obdelanih strupnikov pošla ter se, letom primerno, zavila v nekoliko toplejšo in mehkejšo odevo. Najtrši je začetek s kerozina polno skladbo Never Better, ki pa se že za refren fenomenalno prelevi v puhasto kopreno, ki provocira z verzi: "Ashes to ashes / Dust to dust / Some build for failure / Some build for trust". Ne morem prezreti dejstva, da so postali The Haunted v izdelavi svojih vinjet opethovsko progresivni in premorejo orodje za krasno tesanje uma in ušes, kot le malokateri glasbeni pridigar. Tokrat je ta pridiga nekoliko manj kričeča, kar potrdi stonersko navdihnjeno nadaljevanje v podobi skladbe No Ghost. Kot bi si v žile vbrizgali čisti ekstrakt fenomenalnih Clutch s plošče Blast The Tyrant, The Haunted pa premorejo vseeno dovolj lastnega občutka za estetiko, da ne morete zapasti v stanje demence, zmotnosti ali enostavno le zmožnosti preproste matematike. "As it flows, you might not know the motion / Ain't no ghost, there's only love or nothing / All you want, / And if my hands can't touch it it's mine" poje gospod Dolving, vi pa zapadate v stanje hipnoze z večnim božanjem retro kitar Patrika Jensena in Andersa Björlerja ter slezu mastne ritmike bobnarja Pera Möller Jensena ter basista Jonasa Björlerja. Eno večjih presenečenj na plošči je deftonesovsko nastrojen Catch 22, ki vas pretrese po dolgem in počez, enigma pa se skriva v sklepnih verzih. "Someone to connect the pieces / Someone who will speak his mind / Someone who will carry what we're all afraid to really say / How infuriating and obscene / Apologetic in absurdum / No-one wants to feel" nakazuje težnjo k fragmentiranju ter poseganju globlje od običajnih haiku stanc. Po tem je možno le izginjanje starega sebstva, čemur pritrdi Disappear in prefinjeno uglašeni zvok božanskega cinika v skladbi Motionless. "Everything you say's been said before / By someone just like you and me / It's a comfort can't you see" se prikrade v zatilje ter grizlja neumorno in uporno svojo pot do centra univerzuma. Vrhunec nove estetike zažari v masivni naslovni skladbi, ki je nastala izpod peresa člana skupine Coldtears, Davida Johanssona, ki zareže v srce z verzi, ki ne dajejo neposrednega božanskega odgovora na vprašanje smisla novega obstoja z besedami "And so it stays unseen / Under the surface / Right out of touch / Right out of reach / And so it stays unseen / Until we shine the light of truthful loving trust / It's never going to change". Kar je pri novi podobi nkratno, je dejstvo, da boste dojeli vse besede. Lepo nadaljevanje kristalno sladke The Skull boža in ziblje z jazzovsko, že resnično poglobljeno progresivno noto gigantsko zveneče pompozne simfoničnosti, ki zareže naknadno v divji thrasherski stampedo. "No more hesitation / No more slipping away / No more waiting for a loving grace / Easy now / Go lightly these are tricky times / We don't need much fuel to feed the fire". Integrirani v nov smisel lahko prebavite koncept, ki preveva celoto, za nečimerne entuziaste rustikalne jeze pa poskrbi The City, ki vas pribije na križ z nizom fenomenalnih rifov ter besedili, ki so pretkana z umetelno uvezenimi nitmi cinizma in humorja, ki pa mu morate le prisluhniti ter se odreči brezveznemu in brezvestnemu vztrajanju v trdovratni opoziciji ciklu spreminjanja in zorenja. Them sledi nekoliko bolj hrupnemu ritmu razbesnjenih bruhalcev ognja, ki kričijo "So in love with a monster / And a precious lie / But someone's got to pay / For each and every single fuck up!", množice pa se meljejo ter lepijo v granitni niz nove fenomenalne mentalne manipulacije. The Haunted se tu enakovredno kosajo s Tool, le da je njihova zver malce manj matematična in prisega na muzikaličnost popolne prvinskosti. Da se bliža konec naznanja skladba All Ends Well, ki na celoto naniza bisere pripovedništva. Morebiti zgodba o sadomazohizmu, o eklektičnem občutju prešuštnika, ki se poserje na moraliziranje sveta ali pa le glasna in jasna kritika sveta poneumljenih zombijev. "I don't want more than a moment / That's all that I can take / I don't care who talks about us / I don't care what people say" si poda roko s sklepnim dejanjem skladbe Done. "Love is stronger than all / We can cry and pretend / But we know there's something real / Some men say we're from the first breath to the last / You should carry your head high / Cause I'm done / Digging myself deeper / Done looking for escape / Done playing games / Your validation's not worth my time" The Haunted položijo na mizo vse adute in ne vem ali jih je mnogo, ki premorejo v rokah boljše karte.
Unseen bega in premika postavitev lobanjskega svoda z nežnejšo ubijalsko logiko. The Haunted niso nikoli zveneli tako mehko, nikoli niso rezali tako globoko, nikoli niso nalili čistega zvoka in bili tako izpostavljeni kritikom ter salvam negativnega nerganja, a vseeno lahko s ponosom in častjo najavim, da je končno nastopil čas nove dobe v dojemanju sveta z imenom The Haunted. Srce je na pladnju in komaj zdaj lahko ugotovite, da je možno čutno in čustveno secirati črpalko bivanja in čutenja tudi z nožem za maslo. Obžalujem le dejstvo, da ni plošča Unseen sledila neposredno plošči The Dead Eye, saj Versus nekoliko grobo brazda teksture ter kvari povprečje, v vsakem primeru pa lahko izrečem v svojem imenu le najgloblje občudovanje ter s stoječo ovacijo prosim za skorajšnji odmerek nove sonične provokacije, cinizma ter pokončnosti, ki jo v svetu posnemovalcev tako kronično primanjkuje.
Recenzija je nastala v sodelovanju RockLine in Rock Hard Slovenija.
na vrh