Obstajajo koncertne plošče in konkretne koncertne plošče, v vsakem primeru pa je intriga toliko večja, če se v predvajalniku najde plošča drugače pravoverne death ali death'n'roll zasedbe, ki pa ji v pomoč pristopi kar celoten arsenal glasbenikov stockholmske opere in baleta! In za ekstatično doživetje ter dekadenco hrupa v hramu resne glasbe pa je tokrat poskrbela zasedba Entombed. LG Petrov in kompanija morebiti niso glasbeno najbolj podkovani kerlci (ali pa to res dobro skrivajo), a je Unreal Estate, naslovu plošče primerno, nekonvencionalni in bizarne lepote polni izdelek.
Najprej nekaj trivialnih dejstev, da poslušanje umestimo v primeren časovni in prostorski koncept. Entombed so se za ta precej metalsko neobičajen eksperiment odločili marca 2002, k sodelovanju pa so s snubljenjem in svojevrstnim prepotenim šarmom privabili plesalce švedskega kraljevega baleta, za glasbeno orkestralno dopolnitev tega res avantgardnega dela pa so poskrbeli še komorniki kraljeve operne hiše. Temu posebnemu vzdušju gotske širine je bilo potrebno ozaljšati, aranžirati in prekrojiti sicer povsem organske death metal kompozicije, akademskim glasbenikom pa je bilo obenem dovoljeno vključiti svojo intuicijo ter v imenu ustvarjalne izvajalske svobode po občutku popravljati robate konture tega res monstruoznega konglomerata. Spoj dveh različnih in navidezno nezdružljivih svetov je surov, robat in magnetično lep, nič hudega sluteče poslušalstvo pa je bilo pred samim vhodom v dvorano razsvetljenja opremljeno s kraljevimi ušesnimi čepki ter velikim opozorilom, da bodo deležni izjemne glasnosti. Vsemu navkljub je bila celotna turneja popoln uspeh, vse snovalce projekta pa je občestvo v nabito polni dvorani vsak večer nagradilo s stoječimi ovacijami.
Sedaj pa preidimo k sami plošči Unreal Estate - k dokumentiranem zvočnem zapisku čudežne fuzije, ki vas ne bo pustila hladne! Tudi zaradi tega, ker že po uvodnem klavirskem uvodu skladbe DCLXVI ugotovite, da niso zaradi zanje nenavadnega okolja in dejstva, da so bili gledalci priča pravega death metalskega baleta, Entombed nič manj brutalni in metalsko ostri. Poslušalci tega atipičnega ploščka pa smo vizualne plati tega plesnega spektakla oropani. Ostane torej le analiza dušne esence, ki so jo LG Petrov, Ule Cederlund, Alex Hellid, Jörgen Sandström in Peter Stjärmvind lovili v hipu samega snemanja dogodka. Chief Rebel Angel zahrumi z groteskno močjo in nebrušeno ter nezglajeno ostrino, Petrov pa na čist, svež in skoraj slayerovski način izpove svoje demonične vizije pekla, ki ga je oznanil ter izpovedal že album Morning Star. Kitare so masivne ter distorzirano lepe in jasne obenem. Ni odvečnega smetenja s spodrsljaji, destilat polne glasbe pa ustvarja atmosfero suspenza in čistih nasprotij miru ter tišine. Povsem naravno se nit dogajanja nadaljuje v skladbo Say It Slugs, eden glavnih adutov plošče Uprising pa prav zlovešče preraste v mogočen in sugestivni ponavljajoči in kataklizmično katarzični recital intermezza skladbe It Is Later Than You Think. Napočila je namreč doba norosti in vrnitev v naravno stanje kokofonije galantno izpelje skladba Returning To Madness. Izvedba je natančna in nehlinjena, Petrov pa s svojim death'n'rollerskim zgaranim glasom iz zvočnega mozaika izstopa kot neusmiljeni prerok apokalipse. Naslednji vrhunec predstavlja skladba Mental Twin, Petrov pa brez nepotrebnega zapletanja izpoveduje besede "Me and myself / We're not one of you / We have an alibi to always get thru / Me and myself / My mentor and guide / You're my tormentor / Always by my side" in manično odpira svojo srčno čakro. Nadaljevanje je nepričakovano, saj se švedski veljaki vrnejo v leto 1995 in s split EP-ja, ki so ga na vinilu posneli s skupino New Bomb Turks, v novi kontekst umestijo skladbo Night Of The Vampire. Drugače na celotnem koncertu prevladujejo le skladbe s plošč Uprising in Morning Star, a je po skoraj 40 minutah intenzivnega dramaturškega nadgrajevanje koncert sklenjen s skladbo Left Hand Path z istoimenskega in čaščenega prvenca iz leta 1990. Zadnji zidak popolnega doživetja je masiven in atmosferično gost. v črni luknji ponavljajočega odmeva kitar, počasnem pogrebnem ritmu bobnov in basa se začne neizogibno slovo.
Dejanje je sklenjeno, temu velikemu finalu pa sledi le niz iskrenih stoječih ovacij, žvižgov navdušenja in utrujajočega aplavza, na odrske deske pa padejo težke zavese. Luči se ugasnejo in glasovi iz hiše duhov preteklosti potihnejo. Pod oboki hrama visoke kulture se kljubovalno v zavest in misli vklešejo na koncertu neizrečene besede, ki izpovedujejo samo bistvo skupine Entombed in njihovega miselnega diapazona. "I am my own God, master, slave / And I will be beyond the grave / No one will take my soul away / I carry my own will and make my day". Dokaz za to je plošča Unreal Estate, s katero se zoperstavljajo vsem puristom in ozkogledim "poznavalcem", ki kvaliteto skupine merijo zgolj po komercialnem dosežku in številu zasluženih zelencev. Entombed so izvirni in ne polagajo računov nikomur, Unreal Estate pa prav v svoji neverjetnosti deluje tako čarobno in mogočno. Edino, kar manjka, je to, da smo bili zaradi omejenosti zgolj na zvočni nosilec, oropani vida. Drugega tej celoti ne moremo očitati, saj je kvalitativni nivo posnetka z bogatim naborom fotografij vsaj malce pričaral vzdušje tistega hladnega februarskega večera, ko so nad stockholmsko opero in baletom zabrlele luči povsem drugačnega sijaja, iz senc pa so stopile podobe povsem drugačne umetnosti in estetske lepote ...
na vrh