Leto 1994. Mlada zasedba iz Bakersfielda je prekipevala od idealizma in nepokorščine kakršnimkoli zakonitostim glasbenega posla in družbenim normam. Za vedno zvesti sami sebi in lastnemu glasbenemu izrazu. Tudi za ceno morebitnega propada. Trditve, zaradi katerih jih ni bilo težko vzeti za svoje. Ustoličili smo jih v apostole nekega časa, v katerem smo živeli takrat. Mesije generacije X. Pot, po kateri stopamo, si izbiramo sami. "Ne bomo snemali videospotov ter postali to, kar so postali Metallica!" Naivnost? Prazne marnje in govorjenje kar tja v en dan? Trinajst let kasneje: postali so marketinški produkt. Izžeti do praznine in niča so le senca tistega, za čimer so stali. Pred nami je empirični dokaz. Izdali so ploščo, o kateri na začetku niso mogli niti pomišljati ne da bi jim postalo slabo. Korn Unplugged MTV je dokument propada idealizma in pika na i trditvam vseh prvotnim fanom, ki so jim po plošči Follow The Leader očitali, da so se prodali. Res je! Prodali so se in uspeva se jim prodajati še naprej. Ljudje tratimo morje besed in tratimo pomen in čas, povemo pa bore malo. Ravno zato sem s skoraj resigniranostjo in anemično željo čimprej preveriti kako so se stvari "razcvetele" v vsem tem času.
Plošča se začne s prvo skladbo iz istoimenskega Korn prvenca. 'Blind' v akustični preobleki že takoj pokaže slabosti in neprimernost tovrstnega izraza za distorziranega monstruma, pošasti, ki je slišala na ime Korn. Kot bi žival krotili in zdresirali za cirkuški nastop, iskrene besede pa izrabili kot parole, ki ne sporočajo čisto nič več. Akustične kitare zazvenijo kot bi jih poslušal v kakšnem Almodovarjevem filmu. Ne! Bližje so španski romanci, v kateri je Jonathanov vokal še toliko bolj krhek in ranljiv. Tragedija in farsa sta toliko bolj očitna. Zgodovina se ponavlja in Korn v tem niso pionirji. Že po prvem akordu zazvenijo nepristno in utrujeno. Zatem pa zvok tolkal, pojoče žage in nežne kitare. Skladba 'Hollow Life' na nek bizaren način uspe ohraniti kohezivnost in skoraj da ni moteča in destruktivna do svoje nihilistične popolnosti. Nikakor- če seveda niste slišali izvirnika s plošče Untouchables. Jonathan se zliva z zvokom nežnega klavirja. Po aplavzu pa na oder povabi divo, lepotico Amy Lee iz skupine Evanescence. S 'Freak On A Leash' smo deležni najlepše skladbe na plošči, moram priznati. Prav nič ne gre pogrešati ritem mašine. Po klavirskem uvodu Jonathanovem vokalu pritegne tako senzualno in lepo. Tako pretresljivo in kitarskemu brenkanju v refrenu prav naravno pritegne čelistični kvartet. Po vrhuncu Amy razvije prikupno vokalno linijo. Kot bi dišala po Orientu in cvetovih jasmina. 'Falling Away From Me' nadaljuje niz krhkosti, a vseeno presunljive lepote- če ne bi šlo za Korne… Manjka brca in šus. Manjka teža, zaradi tega pa zveni ena bolj znanih skladb s plošče Issues prej kot nemočen šepet in ne glasen apel, izraz revolta. Kot bi se upornik vdal v usodo. Kot bi utopljenec par metrov pred obalo nehal mahati in bi potonil. Radioheadovski hit 'Creep' je ravno pravšnje nadaljevanje. Manjka mu neka nova nota, a je odigran solidno. Sprašujem se le kaj so mislili in čutili ko je Jonathan zapel: "I'm creep / I'm weirdo/ What the hell I'm doing here?/ I don't belong here…". Mogoče pomisleki? Hrepenenje po pavzi in po tihem in častnem odhodu, ko je za kaj takega že prepozno? Pomanjkanje stika s stičnim centrom v srcu? Je srce pristalo v denarnici? Presodite raje sami. Nič ne sufliram! In že smo pri zadnji plošči See You On the Other Side- 'Love Song'. Najbolj se mi je prikupil nizkofrekvenčni zvok pritrkavanja klavirskih kladivc na debele strune ob refrenu. Drugače me sicer pretenciozen in zagnan inštrumentalij zaradi nedefiniranosti pusti hladnega in navkljub težki tematiki besedila neprizadetega. 'Got The Life' zazveni kot tema iz kake bodoče še nenapisane bondiade in ne kot udarna skladba iz plošče Follow The Leader. 'Twisted Transistor' mi za kratek trenutek vrne voljo do življenja, saj zadoni skoraj tako, kot da bi aranžma spisala Page in Plant. Godala se podajo lepo in dopolnijo vrzeli in veliki manjko- na koncertu ni bilo drugega manjkajočega atoma v idealni formuli Korn: fenomenalnega bobnarja in eksperimentalca Davida Silverie. In znova ekskurzija po zadnji plošči- 'Coming Undone', ki ne postreže z ničemer novim. Robert Smith in the Cure poskušajo popraviti grenkobo. Zadoni 'Make Me Bad', ki se po prvih parih taktih, hvala Bogu, čudovito zlije v curovsko skladbo 'In Between Days', kar nedvomno tudi je en izmed redkih vrhuncev tokratne MTV-jeve stvaritve. Malo manj novo se sreča s starim in že zdavnaj uveljavljenim. Ni zmagovalcev. Ni poražencev. Srce vseeno osvojijo The Cure. Koncert zaključi bobnarsko podkrepljena različica pesmi 'Throw Me Away', ki rahlo dvigne tempo srčnega utripa. Ena lepših in bolj spevnih skladb z zadnjega albuma sklene to kratko, a bridko epopejo v celoto, iz katere smo iz začetka prišli do konca, po katerem je slovo edini možni sklep.
Ko zastori padejo je potrebno nadaljevati z življenjem in čisto vero v to, kar človek počne. Daleč od popolnosti ali vsaj polnosti, v katero so prisegali na samem začetku svoje poti, se Korn, žal, vse bolj oddaljuje od prej skrbno določene idealne smeri. Zapluli so v neznano. Brez prave motivacije in vizije. So le na skupni ladji, s katere potiho odhajajo ti, ki so se na pot odpravili skupaj. Verjamem, da ne zaradi naključij, temveč zaradi pomanjkanja vere. Lahko tudi prevelike vere v ideale, ki pa postajajo tu vse bolj medli in bodo izginili. V stare izrabljene cevi nekdaj brezhibno delujočega stroja bo potrebno doliti svežega olja. Če ne bo šlo drugače pa je potrebno skrajšati muke, katerih so deležni sami, mučnost pa prenašajo tudi na množice. Če ne, bo po naslednjem spuščenem zastoru šibki vljudnostni aplavz zamrl prej in za vse večne čase. Ostalo pa bo grenko spoznanje, da se je hišica iz kart že zdavnaj podrla. Ko zadnji verniki odidejo, v oskrunjenem templju ostanejo tisti, ki so se srčnosti pustili oropati sami.
Plošča se začne s prvo skladbo iz istoimenskega Korn prvenca. 'Blind' v akustični preobleki že takoj pokaže slabosti in neprimernost tovrstnega izraza za distorziranega monstruma, pošasti, ki je slišala na ime Korn. Kot bi žival krotili in zdresirali za cirkuški nastop, iskrene besede pa izrabili kot parole, ki ne sporočajo čisto nič več. Akustične kitare zazvenijo kot bi jih poslušal v kakšnem Almodovarjevem filmu. Ne! Bližje so španski romanci, v kateri je Jonathanov vokal še toliko bolj krhek in ranljiv. Tragedija in farsa sta toliko bolj očitna. Zgodovina se ponavlja in Korn v tem niso pionirji. Že po prvem akordu zazvenijo nepristno in utrujeno. Zatem pa zvok tolkal, pojoče žage in nežne kitare. Skladba 'Hollow Life' na nek bizaren način uspe ohraniti kohezivnost in skoraj da ni moteča in destruktivna do svoje nihilistične popolnosti. Nikakor- če seveda niste slišali izvirnika s plošče Untouchables. Jonathan se zliva z zvokom nežnega klavirja. Po aplavzu pa na oder povabi divo, lepotico Amy Lee iz skupine Evanescence. S 'Freak On A Leash' smo deležni najlepše skladbe na plošči, moram priznati. Prav nič ne gre pogrešati ritem mašine. Po klavirskem uvodu Jonathanovem vokalu pritegne tako senzualno in lepo. Tako pretresljivo in kitarskemu brenkanju v refrenu prav naravno pritegne čelistični kvartet. Po vrhuncu Amy razvije prikupno vokalno linijo. Kot bi dišala po Orientu in cvetovih jasmina. 'Falling Away From Me' nadaljuje niz krhkosti, a vseeno presunljive lepote- če ne bi šlo za Korne… Manjka brca in šus. Manjka teža, zaradi tega pa zveni ena bolj znanih skladb s plošče Issues prej kot nemočen šepet in ne glasen apel, izraz revolta. Kot bi se upornik vdal v usodo. Kot bi utopljenec par metrov pred obalo nehal mahati in bi potonil. Radioheadovski hit 'Creep' je ravno pravšnje nadaljevanje. Manjka mu neka nova nota, a je odigran solidno. Sprašujem se le kaj so mislili in čutili ko je Jonathan zapel: "I'm creep / I'm weirdo/ What the hell I'm doing here?/ I don't belong here…". Mogoče pomisleki? Hrepenenje po pavzi in po tihem in častnem odhodu, ko je za kaj takega že prepozno? Pomanjkanje stika s stičnim centrom v srcu? Je srce pristalo v denarnici? Presodite raje sami. Nič ne sufliram! In že smo pri zadnji plošči See You On the Other Side- 'Love Song'. Najbolj se mi je prikupil nizkofrekvenčni zvok pritrkavanja klavirskih kladivc na debele strune ob refrenu. Drugače me sicer pretenciozen in zagnan inštrumentalij zaradi nedefiniranosti pusti hladnega in navkljub težki tematiki besedila neprizadetega. 'Got The Life' zazveni kot tema iz kake bodoče še nenapisane bondiade in ne kot udarna skladba iz plošče Follow The Leader. 'Twisted Transistor' mi za kratek trenutek vrne voljo do življenja, saj zadoni skoraj tako, kot da bi aranžma spisala Page in Plant. Godala se podajo lepo in dopolnijo vrzeli in veliki manjko- na koncertu ni bilo drugega manjkajočega atoma v idealni formuli Korn: fenomenalnega bobnarja in eksperimentalca Davida Silverie. In znova ekskurzija po zadnji plošči- 'Coming Undone', ki ne postreže z ničemer novim. Robert Smith in the Cure poskušajo popraviti grenkobo. Zadoni 'Make Me Bad', ki se po prvih parih taktih, hvala Bogu, čudovito zlije v curovsko skladbo 'In Between Days', kar nedvomno tudi je en izmed redkih vrhuncev tokratne MTV-jeve stvaritve. Malo manj novo se sreča s starim in že zdavnaj uveljavljenim. Ni zmagovalcev. Ni poražencev. Srce vseeno osvojijo The Cure. Koncert zaključi bobnarsko podkrepljena različica pesmi 'Throw Me Away', ki rahlo dvigne tempo srčnega utripa. Ena lepših in bolj spevnih skladb z zadnjega albuma sklene to kratko, a bridko epopejo v celoto, iz katere smo iz začetka prišli do konca, po katerem je slovo edini možni sklep.
Ko zastori padejo je potrebno nadaljevati z življenjem in čisto vero v to, kar človek počne. Daleč od popolnosti ali vsaj polnosti, v katero so prisegali na samem začetku svoje poti, se Korn, žal, vse bolj oddaljuje od prej skrbno določene idealne smeri. Zapluli so v neznano. Brez prave motivacije in vizije. So le na skupni ladji, s katere potiho odhajajo ti, ki so se na pot odpravili skupaj. Verjamem, da ne zaradi naključij, temveč zaradi pomanjkanja vere. Lahko tudi prevelike vere v ideale, ki pa postajajo tu vse bolj medli in bodo izginili. V stare izrabljene cevi nekdaj brezhibno delujočega stroja bo potrebno doliti svežega olja. Če ne bo šlo drugače pa je potrebno skrajšati muke, katerih so deležni sami, mučnost pa prenašajo tudi na množice. Če ne, bo po naslednjem spuščenem zastoru šibki vljudnostni aplavz zamrl prej in za vse večne čase. Ostalo pa bo grenko spoznanje, da se je hišica iz kart že zdavnaj podrla. Ko zadnji verniki odidejo, v oskrunjenem templju ostanejo tisti, ki so se srčnosti pustili oropati sami.
na vrh