Clapton, Eric: Unplugged

Mogoče se bo komu zdelo čudno, a dejstvo je, da se Eric Clapton, po praktično treh desetletjih glasbenega ustvarjanja, neštetih komercialnih uspehih, kot tudi sodelovanja v številnih superskupinah in ostalih podobnih "bedastoćah", verjetno ni nikoli počutil tako domače in zadovoljno, kot ravno ob umirjeno osredotočenemu ustvarjanju nepozabnega Unplugged dokumenta. Kitaristova goreča želja, ustvarjati v intimnemu in intenzivno čustvenem ambientu, ki izhaja iz dolgoletne tradicije glasbene aktivnosti cele vrste blues izvajalcev, od Watersa, Guya, Rusha in ostalih mojstrov, ter seveda vse nazaj do nepogrešljivega lika Roberta Johnsona, se je celo večnost zdela kot pobožna želja. Do prihoda serije MTVjevskih Unplugged šovov. Clapton je na njih ponovno blestel v svojem starem sijaju. Njegova kitarska igra pa je med drugim za vekomaj zaznamovala pomenskost akustičnega glasbenega izvajanja. Radost in optimizem na eni, kot tudi obup, osamljenost in ravnodušna melanholija na drugi strani, so izrazito poudarjeni skupni imenovalci tega neponovljivega akustičnega koncertnega popotovanja, ki Erica dokončno utrdi na prestolu belopoltih bluesovskih interpretov.

Eric Clatpon je vsem eksponacijam svojih neverjetnih kitarskih sposobnosti navkljub od nekdaj veljal predvsem za blues kitarista. Zakaj je torej moralo, za rojstvo omenjenega albuma, pod mostom preteči toliko vode? Navsezadnje je Clatonova kariera stalno rotirala prav okoli bluesovskih melodičnih okvirov, ki pa so, za voljo slogovnih diktiranj popularne glasbene scene, vedno ostajali podzavestno ločeni od grobega bistva blues glasbe. Za razumevanje nastale situacije je torej potrebno pogledati globje v objem "Mississippijeve delte", kjer na nas čaka večini običajnih glasbenih entuziastov nesprejemljivo homogeno sobivanje navidez brezsrčnega s tenkočutnim, za katerega koristno dojemanje izvajalec potrebuje obilo retrospektive. Tudi veličina Erica Claptona tukaj ne predstavlja nobene izjeme.
Eric je za lastno "okolju prijazno anti električno" popotovanje izbral osupljivo kombinacijo karakterno navidez popolnoma nekompatibilnih skladb, od obskurnega blues materiala, njegovih mnogo slavnejših klasik, do poslušljivejših motivov v stilu Tears In Heaven. Vse omenjeno se, pod pokroviteljstvom Claptonovega izrednega smisla za interpretacijo združuje v izjemno kompaktno glasbeno celoto, na krilih katere nam legendarni kitarist odpira v ruralno naravo akustične kitarske igre popolnoma nov vpogled. Vrhunci te skrajno agresivne blues retorike na plan prilezejo ob biserih kot so Nobody Knows You When Your Down And Out, fenomenalno izvedeni Coxovi lepotici, kjer se obup meša z žalostjo. A pozor, potrtost slednje ne pride niti do kolen strašljivi samovolji, ki jo ustvarjata Walkin' Blues in Malted Milk Roberta Johnsona. Ob tako dovzetni in vživeti interpretaciji legendarnega glasbenika, spominjajo Claptonova zgodnja srečevanja z njegovim delom, takrat s slavno Crossroads, prej na nekakšno bahavo vajenčevo postavljanje, kateremu je bistvo blues glasbe že davno ušlo iz vidnega polja. Before You accuse Me, nepozabna Watersova Rollin' and Tumblin' in sijajna s pravšnjim ščepcem zbadljivega sarkazma začinjena Alberta samo še potrjujeta trditve o Ericovem jasnem dojemanju pomena izraznosti tovrstnih glasbenih oblik, ki so skozi desetletja odkrivanja lastne identitete postale s kitaristom neločljivo povezane.