Še nekaj besed o napredovanju ritma v poeziji, poetičnem »nareku«, na Slovenskem seveda. Tokrat s primorskega konca. Smaal Tokk je primorski gangsta reper, nenasitni blebetač, jezični docent ritmične poezije. »Unotisto« je njegov studijski prvenec, na njem je kar 16. točk, kar nekaj med njimi nekakšnih nekaj sekundnih zabavnih »premorov« med pravimi, to je nekaj minutnimi, skladbami. Posebnost pristopanja tega glasbenika je v tem, da striktno uporablja goriški dialekt. Na vsakem vdihu in izdihu, ki ga jemlje v svojem pridiganju preko albuma.
Poezija je, kot povedano, pošteno gangsterska. Nasršeno odebeljena z najsočnejšim izrazoslovjem, ki ga premore izpoved z goriškega konca našega malega kurnika. Možakar pristopa v poeziji z iskrivo domšljijo s katero polni zgodbe iz krutega vsakdana malega človeka, živečega na Goričkem. Torej v Sloveniji. Glas je prodoren, blago tuleč, očitajoč, tudi besen, zajedljiv,... V sozvočju z ostrino pridige. Preprosto idealen za neskončno pritoževanje in nerganje, ki ga skozi brezkončni smisel za iskrivi sarkazem prinaša Smaal Tokk na pravzaprav edinstveni način. Kolikor je na eni strani vsebina verzov resnično prizemljena, na toliko bolj luciden in zabaven način je predstavljena. Bolj ko te sili na smeh poslušanje tega izdelka, bolj streznjeno prizemljen postaneš, ko se odvrti njegov zadnji trenutek v CD predvajalniku.
Smaal Tokk je ob sebi izbral pravšnjo tovarišijo sodelujočih glasbenikov. Glasbeno kuliso mu namreč gradijo Nula Kelvina, skupina, ki je v kratkem času izdala tri albume polne pronicljivega humorja. Nič čudnega, da so se našli na isti mentalni valovni dolžini z ostrim jezikom pronicljive domišljije Smaal Tokka. Še več. Glavnino aranžiranja glasbe je prevzel na svoja pleča Klemen Kotar, ki je, ob igranju bas kitare, klaviatur, pihal, poskrbel tudi za programiranje ter »posebna ličila«, kot je obvezno kontrastiranje refrenskih delov z dodatnimi spremljevalnimi glasovi. Tudi Kotarjev kolega Marko Boh se vključuje na albumu, prispeva pa po večni spremljevalne glasove in le na dveh skladbah klaviature. Glede na to, da sodelujejo pri snovanju glasbe Nula Kelvina, je podlaga, ki jo prispevajo za poezijo Smaal Toka, prefinjeno »gladki« jazz, lahkotno osvojljive muzikaličnosti, kremenito naphan s poskočnimi elementi funka, soula in popa. V refrenskih delh je ta muzikaličnost dodatno poudarjena s kontrastnim prepletom ženskih vokalov, ki všečno in na moč spretno dopolnjujejo Tokkovo brezmejno godrnjanje.
Produkt vsega je na moč fascinantni izdelek, poln idejne razgibanosti slikovitih aranžmajev med točkami, ki v svoji črnini genialnega humorja, ne preneha zabavati in navduševati. V embalažo je zapakirano vse. Od sočnih goriških kletvic, do tipskih uličnih prigod podoživeto prenešenih iz utripa ulic ter raznovrstnih intrig, zlasti med moško ženskimi relacijami. Skozi album se Smaal Tokk vseskozi obrača po nasvete k skrivnostni Radmili, namišljeni muzi, ki ga nenehno polni s kreativnostjo in navdihom.
Šaljivi pridigar je seveda poln presunljive provokacije, na to pa opozarja že sama embalaža izdelka, ki vzpodbuja piratstvo in neusmiljeno gazi po kiču in lišpu zlaganosti glasbenega posla in industrije, katera je že davno tega uničila zdravo kreativnost in steptala zdrav umetniški čut v glasbeni ekspresiji. Po tej plati je mogoče razumeti ta izdelek, kot pristni krik uporništva in jedek udarec vsej konformistični zalegi glasbenega posla, ki s prevaro umetnega ugajanja išče pozornost na glasbeni sceni in za to ceneno izkorišča kupljivo naklonjenost »prodanih« medijev.
Smaal Tokka za predsednika! Nič manj, nič več. Stvari bi v hipu postavil na pravo mesto. Slovenija rabi v tej dobi »dobrega Putina«, o tem ni več nobenega dvoma. Verjetno Smaal Tokk ne bo nikdar med primorskimi reperji postal tisto, kar je postal Iztok Mlakar med kantavtorji, čeprav je Smaal Tokk dejansko vrste kantavtor, a ritma v poeziji, pa vseeno. Pronicljivosti in resnicoljubja zapakiranega na mojstrski način skozi lucidno satiro bede in blišča slovenskega vsakdana temu dokumentu ne zmanjka. Upajmo, da bo možakarja vodil kreativni navdih samonikle avtorske pronicljivosti z muzo Radmilo dalje in da v nadaljevanju zrelostno raste skozi izdajo novih nadaljevank pri-urbane do urbane mestne kulture ulic in hiš goriško-primorskega konca Slovenije.
na vrh