Arena so nedvomno ena izmed najbolj spregledanih progresivno rockovskih skupin našega časa. Pri tem se meri predvsem na tiste zasedbe, ki obstajajo manj kot dvajset let. Čeprav so bili njihovi nekdanji in sedanji člani med sooblikovalci novega vala prog rocka, ki se je pripetil sredi osemdesetih, so bili vedno oddaljeni od tipičnih neo prog rockovskih klišejev zaradi katerih je ta žanr ali bolje rečeno medijska oznaka za posebno glasbeno gibanje velikokrat na slabem glasu.
Ob njih ima poslušalec pogostokrat občutek, da gre za kultno skupino izjemnih talentov in mojstrov svojih inštrumentov, ki bi lahko ob ugodnejših razmerah in boljši promociji dosegla tudi širši sloves, a ne bo nikoli dosegla ušes 'iPod generacije', kar po eni strani niti ni tako slabo, če to pomeni odpoved artistični samobitnosti. V petnajstih letih obstoja ostajajo trdno zvesti svoji glasbeni usmeritvi in filozofiji, katero narekujeta oba ustanovitelja in šefa skupine, vsestranski klaviaturski čarovnik Clive Nolan (Pendragon, Shadowland) in prekaljeni bobnar Mick Pointer (ex-Marillion).
Njihov izvirni pristop k neo prog rocku, ki se poleg obširnega črpanja najboljših elementov simfoničnega prog rocka na melodičen način pogostokrat oplaja tudi s trdo rockovskimi finesami je bil v času, ko so se prvič pojavili popolnoma unikaten in ga danes bolj ali manj neuspešno poskuša posnemati kar nekaj mlajših skupin dvomljivih talentov, med katerimi se nekatere izmed njih označujejo tudi za prog metalske. Arena so razen tega ena redkih neo prog rockovskih skupin, ki se lahko pobaha z odličnimi pevskimi talenti, ki so s svojimi prispevki slehernemu obdobju njihove ustvarjalne poti vtisnili poseben pečat.
"Unlocking The Cage" je izšel preko samozaložbe The Cage, kot omejena izdaja, ekskluzivno za privržence skupine in ki je kot tak dostopen samo preko omenjene samozaložbe. Arena so v zbirko raritet, ki se nahajajo na albumu, vključili večinoma akustične različice nekaterih njihovih klasik, katere so izvajali na preteklih nastopih. Album ponuja tudi dober vpogled v evolucijo skupine od ambicioznih začetkov s kultnim prvencem "Songs Fron The Lions Cage" (1995), kjer so bili še pod močnim vplivom zgodnjih Marillion, Pointerjeve originalne skupine.
Prvi pevec John Carson je bil tudi edini vokalist v njihovi povesti, ki je pri svojem pevskem pristopu nosil nekaj sorodnosti z legendarnim Fishem (ex-Marillion), pa še to sorodnost je zaznalo samo zelo pozorno uho. V vlogi glavnega pevca se nahaja na akustičnih verzijah "Crying For Help IV" in "Jericho", k ista bili izvedeni "davnega" leta 1995, ko so bili, ironično, predskupina za Marillion in niso imeli pojma kakšen bo odziv publike. Obe klasiki tudi v akustičnih različicah izžarevata izjemno samozavest in elan, še posebno na buditeljskem "Jericho", ki je še danes ena najbolj priljubljenih skladb v njihovi povesti.
Zelo zanimiva je tudi posebna verzija klasike "The Visitor" s Cliveom Nolanom na glavnem vokalu, kjer se lahko vsakdo prepriča, da je z vsemi žavbami namazani klaviaturist tudi več kot spodoben pevec, česar se tisti, ki poznajo Cliveovo prejšnjo skupino Shadowland že dolgo zavedajo. Na koncertni verziji "Don't Forget To Breathe" se na enem svojih prvih nastopov v vlogi novega pevca skupine predstavi Rob Sowden. To je ena izmed redkih izvedb, ki niso našle pot na dvojni koncertni album "Breakfast in Biarritz" (2001). Akustični verzija "State Of Grace" in "Tears In the Rain" na katerih se kot ponavadi izvrstno izkaže njihov drugi pevec Paul Wrightson sta bili odigrani za radijsko predvajanje. Akustična različica "Friday's Dream" z Robom na glavnem vokalu je bila odigrana na akustičnem nastopu v Amsterdamu, ko so se nahajali na začetku turneje namenjen promociji albuma "Immortal?" (2000). Z njo so po koncu regularnega dela v dodatku nagradili zveste nizozemske privržence.
Na "Unlocking the Cage" so Arena posrečeno stisnili prvih pet let svojega obstoja v petdeset minut. Album je demonstracija njihove najbolj subtilne plati in je obveza za vse ljubitelje skupine, medtem ko ne bo nič narobe, če mu prisluhnejo tudi tisti, ki jih ne poznajo, saj so akustične verzije po kakovosti in sami atmosferi skoraj povsem enakovredne originalom. Visoka kakovost na regularnih albumih neizdanega materiala veliko pove o kvaliteti te čudovite skupine, ki redno razbija vse negativne predsodke o neo progresivnem rocku.
na vrh