Necronomicon so sicer tudi starošolska tevtonska thrash metal zasedba iz nemškega mesta Lörrach, ki je ne gre mešati s krautrock zasedbo istega imena. »Unleashed Bastards« je njihov skupno deveti studijski album, bend pa ima za seboj pravzaprav 34. let delovanja. Če prištejemo k temu še njene punk začetke, pravzaprav kar 37. let. Z desetletno pavzo med 1994 in 2004, so Necronomicon danes sinonim za skupino absolutnega podzemlja in ena najbolj skrbno varovanih nemških skrivnosti svojega žanra. Za razliko od ostalih vrstnikov svoje generacije, zlasti tistih z globalno razvpitostjo (Sodom, Destruction, Kreator) in kot skupina »absolutnega podzemlja«, niso nič manj pomembni pri globalni invaziji tevtonskega thrash metala ob koncu osemdesetih. Bolj »podzemno« oziroma »podtalno« skorajda ne gre, kot v primeru Necronomicon.
Tudi »Unleashed Bastards« sledi značaju preteklega lika in dela skupine, kar je pričakovano. Evolucijsko se najbolj smiselno veže kar na predhodnik »Pathfinder… Between Heaven And Hell« (2015), sicer pa ostaja bend tudi na novem albumu popolnoma zvest vsemu kar ustvaril od osemdesetih pa do danes. Brez Freddyja in njegove zagrizenosti ter vztrajnosti, Necronomicon že davno tega ne bi bilo več na planetu. Njegov vokal ostaja najbolj prepoznavna in osnovna zaščitna znamka, ki definira glasbeni dosje skupine. Vsa esenca, surov, skrajno nabrušen, rušilen in brezkompromisen značaj, ki pušča občutek absolutne nepopustljivosti, ne bi nikdar tako vrhunsko grabil ob sicer uničujoči rifovski artileriji ter ritmičnem kotaljenju, če ne bi bil opremljen s tako strupenim vokalom, kot si ga lasti Freddy.
»Unleashed Bastards« zapušča občutek gneva in totalnega upora. Kot veleva naslov komada Total Rejection, ki ga najdemo na »demo« kaseti skupine iz osemdesetih. Ta je za novi album torej osvežen in posnet na novo ter tako prinaša še en pristni stik s časi rojstva, ko so Necronomicon igrali punk in se dejansko imenovali še Total Rejection.
Kar godi pri Unleashed Bastards je tisti zadržani prvinski in nepotvorjeni značaj thrash metalskega besnila osemdesetih, ki pa je v studiu zrelostno »osvežen« in revitaliziran. To opravičuje že sam pogled na naslovnico, ki združuje vso ikonografijo skupine, oziroma artistična dejanja prehojene poti, vštevši s prvencem »Necronomicon« (1986).
Preko 51. minut glasbe je nemara le nekoliko preveč za sicer ambiciozno zagledano delo na novem albumu, saj v slogovnem smislu hitro osvojiš sam glasbeni dosje skupine. Po enem do dveh komadih. Necronomicon zadržujejo torej na novem albumu še naprej ves goreči in visoko oktanski gnev, jezo, neukročenost, zagrizenost, pravo divjaštvo in dejansko prevajajo najbolj imenitne trenutke, ki jih je v metalu zakoličila špura tevtonskega thrasha. Kitarske fraze zasedajo všečno bero razgibanosti. Skoraj odveč je dodajati, da seveda temeljijo na poltonski konfiguraciji, pri čemer pa zavzema vokal ogromno prostora, kar postavlja kitarsko soliranje večkrat v drugi plan, ali drugače povedano. V inferiorni položaj. Album je sicer poln krajših, a jedrnatih instrumentalnih kitarskih vložkov, so pa tudi Necronomicon konkretno evolutivno dozoreli, saj polagajo na zrela leta več pozornosti na vnos muzikaličnosti (tercetne harmonije na uvodih, izhodih).
Za ljubitelje tevtonskega thrasha, pa tudi Overkill, ne nazadnje zgodnjih Slayer in da ne pozabimo kompleksnih in težko ulovljivih thrash metalskih doktorjev tistega časa, švicarskih Coroner! »Unleashed Bastards« vam bo hvaležno spucal sluhovode, nepripravljenim na tale zalogaj zlovešče brezmilostne invazije rifov stare dobre šole evropskega thrasha, pa lahko slabo pripravljenim povzroči trajno okvaro sluha, ali najmanj daljšo travmo. Upajmo, da spravi tale album skupino na evropske odre, saj si zasluži krepostno predstavitev. Ne pozabimo. Thrash metal vedno grabi najbolje in še bolj pristno, kot na albumih, kadar je zaigran »v živo«, to pa definitivno že od nekdaj velja tudi za kultne Necronomicon.
na vrh