Malmsteen, Yngwie J.: Unleash The Fury

Nenadkriljivi maestro svojevrstnih glasbenih vizij in dimenzij, se vrača in nadaljuje svoje glasbeno pridiganje natanko tam, kjer je ostal s prejšnjim izdelkom "Attack!!" (2002). Postava je praktično nespremenjena, z legendarnim pevcem, simpatičnim vokalistom Dougiejem Whiteom (ex-Ritchie Blackmore's Rainbow), kot najbolj zvenečim imenom. Komadi so enostavnega metalskega riffa, brez kompliciranja, ritem kompakten, glasba kot vselej "šus v žilo" in plošča, kot celota, tudi to pot pisana na kožo slehernemu headbangerju. Seveda je vseskupaj prežeto z obveznimi "barocco" odrožljanimi solažami in tovrstnimi prehodnimi okraski, ki treskajo in bliskajo iznenada skozi vse kompozicije in jih kitarski vrač stresa kot za šalo izza rokava. To je Yngwie ob katerem ti vselej zastane dih. Tudi za bas kitare je na plošči poskrbel v celoti šefe Malmsteen. Besedila so vsa po vrsti znova uporniška in nobene hude filozofije ni iskati v njih. Komadi so jekleni, brez mehkužnih balad, vseskozi ostro in brezkompromisno rezgetajo svojo jezo in neustavljivo galopirajo v vsem svojem gnevu. White poje vseskozi sila raznoliko, mestoma celo na meji tistega čemur bi okarakterizirali lahko kot "brutalno" (refren Cracking The Whip). Da je Yngwie nenehno v popolni glasbeni inspiraciji priča 17 komadov, med njimi štirje inštrumentali, ki vnašajo na ploščo lepo mero slogovne dinamike. Riffing je v produkciji strupeno živ. Klaviature se poslužujejo tudi težkih "hammond" zvokov in tako še dodatno prispevajo k metalski teži celotnega zvoka. Med pesmimi izstopa Bogey Man. Je tu prisoten White s tanjšim glasom? Napak. Glavni vokal odpoje Malmsteen "glavom i bradom", zanj izvrstno, brez slehernega hlipanja, torej ob vsej potrošeni sapi nadvse prepričljivo, s polnim zaletom.

Malmsteenu očitno več kot godi hard'n'heavy glasbena formacija v kateri se je ustalil davno tega in ji tudi to pot ciljno sledi z vsem svojim trenutnim glasbenim navdihom. Nemalokrat si Malmsteena, kot izvenserijskega umetnika, predstavljamo v vlogi možakarja, ki teži k raziskovalnim odklopom in skuša še jasneje vnovčiti svoj poker asov izjemnega preigravanja mojstrov klasične glasbe, po čemer je postal tako znan. Vendar je Yngwie v srcu klasični rocker in "Unlesh The Fury" je ponovni zadetek v središče tarče, saj prinaša natanko to kar pač pričakujejo njegovi vdani fani. Torej, tudi na "Unleash The Fury" ni ne levih, ne desnih ovinkov, pač pa absolutna dominanca pričakovanega standarda, se pravi heavy metalskega šklopotanja izjemne melodične kompaktnosti, bazirajoče na izdelanem in vselej ekspresivnem kitarskem riffu, ki žlahtno nosi pravo brezkompromisno ostrino, odlično uravnovešeno z vsem zakladom znanja klasike, ki ga Y.J.Malmsteen, kot umetnik posebnega kova, tudi to pot bravurozno kodira v sebi lasten in unikaten izraz.