Dream Evil: United

United? Hja,.. Ali je delo poimenovano "Združeni" (Zbor združenega metalskega dela) naposled le napoved čvrste ekipe, v kateri se članstvo ne bo menjalo iz plošče v ploščo? Tokrat je odličnega bivšega King Diamond bobnarja Snowy Shawa na novi plošči zamenjal bobnar Pat Power, Gus G, ki je presedlal h Grkom Firewind, pa je dobil naslednika Marka Blacka.

"United". Nič novega, niti po novih menjavah v zasedbi. Dream Evil še naprej spominjajo na švedske Primal Fear. Torej enostavni odprti kitarski riffi, porinjeni odločno naprej v produkciji a z manj surove živosti, kot pri omenjenih Nemcih, prav tako pa vokal, čeprav jasen in s strogo avtoritativno držo in samozavestno, vnaša več melodije in ni tako agresiven, kot pri Primal Fear. Od tu ni daleč dejstvo, da so skladbe znova povsem himnično naravnane, pravšnje za zganjanje hudiča v dvoranah, saj melodije kar same od sebe rinejo v uho. Predvidljive šablonice torej in vendar vseeno malenkost "po svoje", kot pravim "švedski Primal Fear". "United" ponuja tako znova glasbo namenjeno zvesti peščici fanov skupine, ki so navajeni na prve tri Dream Evil plošče, kajti tudi z "United" ostajajo Dream Evil natanko tam, kjer so bili. Udaren naravnost "v obraz brcajoč" power metal, ki mestom – zares povsem sporadično, v linijah rad vstopa v formo klasičnega hard rock očenaša. Zlasti se vokalne linije rade spogledujejo z Ronnie James Diovimi, čeprav kot rečeno sledijo od vseh znanih primerjav še najbolj linijam, kot jih pišejo Primal Fear. Na albumu posebej izstopa udarna power balada Love Is Blind, kjer tehnična podkovanost v družbi vživetega pristopa skupine kot celote, še posebej zasije. Sicer pa se prepustite razbeljenemu power metal rezgetanju, ki skozi ploščo brez šibkih trenutkov, učinkovito deli metal klofute ob poslušanju na prvo žogo.

Posebno draž plošče predstavlja duhovita priredba lanske zmagovalne evrovizijske popevke grške popevkarice Helene Papariozou z naslovom My Number One, kjer se privlačno prepleta ciganska melodičnost in orientalska ritmika, s klasičnimi metal pristopi. Za gurmane preveč predvidljivo in premehko, za ljubitelje klasike in častilce power metalske melodičnosti zabeljene s surovo močjo, pa album vreden pozornosti. Tudi fani Primal Fear se boste počutili povsem domače ob "United".