Mišljeno v fikciji oziroma, če si denimo mimoidoči opazovalec in se postaviš na točko sredi Atlantskega oceana, je "Union" plošča, ki je geografsko združila vzhodne in zahodne Yes. Torej kje smo ostali? Aha. Zahodni – pravi oziroma "ameriški" Yes (nastanjeni v Kaliforniji), so bili leta 1990 zastopani z imeni Kaye, Squire, Rabin in White medtem, ko so vzhodni – britanski "nepravi Yes" bili združeni v projekt "Anderson, Bruford, Wakeman, Howe" (A/B/W/H), ki je leta 1989 izdal pod to etiketo tudi istoimenski studijski album in katerim je pomagal superiorni basist Tony Levin, ki je udeležen tudi na "Union". Obe formaciji sta imeli svoj lastni material. No in usoda je očitno hotela, da je agentom uspelo zlobirati obe strani, da se ti združita pod isto streho. Vsekakor so tako pričakovanja množic spet narasla, saj je šlo za novo super zasedbo, zastopano z renomiranimi ljudmi, kateri obvladujejo rokovanje z glasbo do potankosti. Tako je bilo celo mogoče "pobožno" upati, da se pripravlja album, ki se bo spogledoval z zapuščino Yes sedemdesetih.
Vraga! Vsekakor če pogledamo pod drobnogled osnov pravzaprav za kaj takega ni bilo. Vse glave so bile v studiu na drugih frekvencah. Steve Howe, ki je ravno prišel iz Asia oziroma GTR, se je sveže naučil igranja kratkih vnetljivih rock štiklov, album "Anderson Bruford Wakeman Howe" (1989) je izžareval lahkoten pop art pristop z nekaj več pogumne progresivnosti za razliko od "Big Generator" (1987) medtem, ko so zahodni Yes še vedno živeli in globoko sanjali sanje svojega albuma "Big Generator" (1987). "Union" kot tak predstavlja zanimivo liberalno zmes obeh formacij, ki pa ni nujno ključ do odličnosti, ki jo iščeš v snovanju plošče.
Glasbe je skoraj 70 minut, komadov petnajst in demokraciji je bilo zadoščeno. Kako? Nekaj komadov je ustrezno raztegnjenih, toliko da ima vsak glasbenik možnost povedati svoje v njih. "Union" je plošča, ki je še vedno jasno napisana naravnost za ljubitelje Yes osemdesetih. Vsekakor je Howe tu (akustični inštrumental Masquerade, a svetlobna leta od duhovite raziskovalnosti The Clap), česar seveda ni mogoče preslišati v pesmih. Če želiš prepoznavnost v siceršnji omejenosti AOR žanra, daj Howea v skupino in dobiš zmagovito formulo (Asia). Tak adventivno raziskovalni podaljšek so dobile tudi Yes skladbe na "Union". Na plošči sta morala najbolj potlačiti svoja ega verjetno Bill Bruford in Rick Wakeman, sicer človeka, ki potrebujeta ogromno prostora zase, podobno kot Howe, a ta se je že dokazal, da je najbolj prilagodljiv izmed treh za spremembe nove dekade. Skratka Wakeman ni skrival razočaranja nad ploščo in projektom in ga je tako v svojih kasnejših izjavah rad zaničevalno poimenoval kot "Onion", češ da je "brezglav" kot je bil "Tormato" (1978) in ga misel nanj vselej sili v jok (odtod čebula).
Da je šlo za absolutno komercialni trik, priča tudi gigantska "Union" turneja na kateri so Yes na odrih nastopali v posebnem "vrtljivem" ambientu, v katerem je bil Anderson obdan z obema klaviaturistoma in "lebdel" na sredini, medtem ko sta se oba seta bobnov med koncertom spuščala in dvigovala.
"Union" je komercialen, za ušesa hitro nalezljiv "art pop" album, ki ima podaljške v progresivnih solažah, ki jih lahko znova slišimo, saj je z nami Steve Howe, obenem pa ga drži skupaj kompaktnost Rabinovih riffovskih prijemov. Vsekakor nobene "fragmentacije" v pesmih. Možakarji se držijo izdelanih ekspresivnih motivov. "Union" trpi za konsistentnostjo, saj je glav na kupu v studiu bilo odločno preveč, tako je tudi idej bilo preveč in ni neke jasne direktive ali vizije, ki bi jo nosila plošča. Zato ji liberalizem oziroma pluralnost v tem primeru škoduje. Čuti se da je lepljena skupaj iz majhnih delčkov in da na njej ne igra skupina v klasičnem pomenu te besede. "Union" je enostavno bolj projekt spravljen umetno premišljeno skupaj, ki bi moral ostati Union in ne Yes! Ploščo pa jasno lažje spraviš v denar, če uporabiš besedo Yes! Odtod potegavščina, ki je zavedla marsikoga, da je kupil to ploščo ob njenem izidu, potem pa jo preklel po dolgem in počez, ko ni slišal tistega kar je iskal. Vsekakor gre za ploščo, ki je po tej plati mnogo bolj adekvatna tistemu kar so takrat počeli A/B/W/H, kot pa Yes z Rabinom in bolj bi bilo da bi bila "Union" nova plošča A/B/W/H, kot pa Yes.
na vrh