Broken Lock, dolgoživo renčava zasedba iz belokranjskega Črnomlja se vrača na sceno z novim in skupno četrtim studijskim albumom naslova »Unicorns We All Chase«. Bend, ki obstaja že dvajset let se tudi na novem albumu ponaša z dejstvom nenehne transformacije sloga in zvoka, ki ga podaja znova povsem samosvoje in edinstveno. Broken Lock ostajajo torej tudi z »Unicorns We All Chase« absolutni rockovski čudaki, ne le na slovenskih tleh, pač pa tudi v širšem, to je kar svetovnem oziru. To pa je bistvo slehernega izrazoslovja v takšni ali drugačni umetnosti. Zdi se, da Broken Lock z lahkoto dosegajo eno od bistvenih zahtev, ko govorimo o zdravem, to je evolutivno pristnem glasbenem artizmu poljubne skupine te galaksije.
Če je bil predhodnik "Want to Exit This Ergastulum?" izrazito eksperimentalno naravnan in se je beseda crossover večkrat smiselno prilegla občutjem, ki jih je seval predhodni izdelek, pa se z novim albumom skupina znova mimobežno spogleduje s svojimi začetki, s koreninami. To ne pomeni, da manično brska po zaprašenih idejnih arhivih z namenom re-kreacije časov preteklosti, pač pa vzbuja album tak občutek zavoljo premišljenega krčenja in klestenja aranžmajev, v smiselno zaokrožene kompaktne točke, ki se tako znova osredotočajo na plasma večjega sproščanja decibelov. Mestoma tudi jedko grmečega, predanega stapljanju mnogoterih občutij distopije, odtujenosti, ki jim vdihuje življenje in jih osmišlja vokalna predstava, kakršna bi se prav dobro znašla tudi v post-grunge sferah.
Novi album zato nadvse simpatično, nevsiljivo in nezavedno opominja na začetne korake skupine, ko je še ustvarjala v izvornih nišah stoner rocka in hc-ja. Zavoljo krčenja aranžmajev. Navkljub temu je premisa eksperimentalne izzivalnosti vseskozi jasno zaznavna, bend pa osupne z edinstveno glasbeno kuliso izredno žmohtnega in nenavadnega glasbenega konglomerata, kjer si v medsebojnem dialogu vseskozi na moč spravljivo podajajo roke tudi elementi sludge-a in mathcore-a. Ritmi so nenehno lomljeni, zvok rušilno nasršen, kitarski riffi so v blagi metalsko po-trash-irani sferi vseskozi hrumeče porogljivi in plasirajo malho zadovoljive agresije, z zadržanim momentom garažne umazanije ter stonerske zadrtosti. Ne čudi, da lahko Broken Lock v svojem nenavadnem glasbenem obuvalu, ki mu nikakor ne moreš nadeti oprijemljivega žanrskega predalčka, pridobijo naklonjenost ljubiteljev zasedb širokega spektra žanrsko talilnega lonca, podobnih žanrskih neotipljivosti, vse od blaznih norveških eksperimentalcev Shining, pa do Mastodon, Voivod ali celo Alice in Chains.
Bend zadržuje tudi na novem albumu nadvse všečni in zaželeni element nepredvidljivo drznih obratov v podajanju razpoloženjskih stanj. Recimo raziskujoča pasaža v Untying Knots (takoj, ko fantje razjašejo iz razpenjenega riffanja), kjer prevzame masivno riffovsko opornico aktivna bas linija, potem ko se kitari nenadoma potuhneta v preprosto kontrastiranje zvočne krajine s »clean« akordi, nad ritmičnim ključem, ki bi bil v neki drugi glasbeni zgodbi slogovno spravljiv tudi z dubovskimi čudaki Obsotelja imenovanimi Dubzilla. Prav v takšnih trenutkih razpoloženjsko izrazne dualnosti kompatibilnega druženja mehkejših pasaž z metalsko nasršenimi, poudarja kvartet izredno zrelost glasbenega aranžiranja.
»Unicorns We All Chase« je odličen novi album zasedbe Broken Lock. V svojem »čudaštvu« ne preneha vznemirjati. Znova se je varil dolgo časa, idejno optimalno dozorel in tako znova dostavil delo, ki je žanrsko nedoločljivo, neobvladljivo, obenem pa na moč izzivalno. Skupina potrjuje tudi z novim albumom, da ostaja še naprej njen osnovni pogonski motor samo-evolucije, neukročena notranja srž, ki stremi po neskončni izrazni metamorfozi, zato je »Unicorns We All Chase« album s povsem samosvojo glasbeno naravo in jasno izdelanim art karakterjem samonikle glasbene vizije, kot ji svobodoljubno poveljuje in sledi skupina.
na vrh