Sonata Arctica: Unia

Naj kar na začetku povem, da so bili Sonata Arctica nekoč celo eden izmed meni najljubših power metal bandov. Odlična debitantska plošča Ecliptica (1999) in njena naslednica, morda še boljša, Silence (2001) sta se odvrteli neštetokrat. Žal s kasnejšimi izdajami tega statusa, vsaj pri meni osebno, niso dosegli, omembe vredna je morda le še Winterheart's Gulid (2003). Finci se držijo načela izdajanja plošč približno vsake dve leti, tudi tokrat ni nič drugače, od zanje plošče Reckoning Night so minila tri leta. Kaj nam torej prinaša nova plošča? Hja, žal nič sanjskega kot obljublja sam naslov albuma (Unia je finsko za sanje).

Lahko rečem, da se Sonata Arctica že od plošče Silence precej ponavlja. Čeprav imajo njihove izdaje vselej precej visoko kvaliteto, svežine, originalnosti in udarnega power metala omenjen plošče še niso dosegli. Tudi Unia ne prinaša nekih blaznih sprememb, a na srečo vendar ni Reckoning Night 2, saj se ponaša s precejšnjo mero svežine in spontanosti. Žal pa Unia nima tistega po čemer sem si sam zapomnil Sonato Arctico, saj je odstopanje od "trademark" zvoka precejšnje. Komadi so mračnejši in manj melodični, največje razočaranje pa je, da skoraj ni skladbe, ki bi si jo lahko zapomnili. Le redki trenutki se zares vtisnejo v spomin. Le kje so visokoleteči, adrenalinski, fantastični refreni? Glasba je postala precej progresivna, skoraj vsi komadi imajo zvrhan koš različnih delov in sprememb tempa. Ravno tu se bo publika razdelila. Sam več kot pozdravljam evolucijo banda, a čisto po pravici mi njena trenutna smer ne diši kot nedeljsko kosilo...

Vokal Tonyja Kakke je kot ponavadi odličen, a tokrat povečini ostaja v nižjih in srednjih legah, kar da plošči temačnejšo atmosfero. Velika sprememba je tudi (pre)velika raba večvokalnih plasti. Inštrumentalno osebno pogrešam nekoliko več kitar, ki so potisnjene malce v ozadje v prid simfoničnih elementov, solaže pa ne prinašajo čisto nič novega, saj gre za povsem tipične Sonata Arctica hitre, melodične pasaže. Bas kitara je v miks uvrščena zelo dobro, ne preveč, ne premalo, vsake toliko časa pa razveseli celo kratka bas solaža. Pa smo prišli do največjega minus plošče. Večina albuma namreč ostaja v mid-tempu, o hitrih, nadzvočnih komadih tipa Wolf and Rave (Silence) ali The Cage (Winterheart's Gulid) ni ne duha ne sluha. Tempo nekoliko pohitri le The Harvest, medtem ko ostalih 11 komadov ostaja srednje hitrih, dve baladi pa sta samoumevno počasni. Na Unii ne boste našli prav nobene ubijalske skladbe pri kateri bi si zaradi headbanganja zlomili vrat. Na plošči skoraj ni trenutka, ki bi bil boljši od povprečja, komadi pa so si skoraj podobni kot jajce jajcu. Formula komadov je praktično enaka: začetek z dolgočasnim, nenavdihnjenim riffom, ki ga spremljajo visoke, počasne klavirske melodije, ko se oglasi Tonyjev vokal, se te prevesijo v ozadje, v ospredje pa se ponovno prebijejo kitare s podobnimi izpetimi riffi. Ko se začne refren, pa ga podkrepi back vokali in večimi plastmi... So pa vsaj klaviature na trenutke zelo dobre.

A kaj ko so zelo redki trenutki, ki bodo ostali vsaj v srednjeročnem spominu. Kitare zvenijo prav v vsakem komadu skoraj enako, klaviature igrajo podobne počasne melodije, bobni pa so tu bolj ali manj le za okras. Kljub vsemu pa se da na Unii najti nekaj izvrstnih trenutkov. Hitra The Harvest je gotovo eden izmed vrhuncev plošče, Caleb pa bi uspel kot odličen ep, če ne bi začetka pokvaril patetični monolog (Caleb je sicer začetek trilogije, ki so jo od konca začeli na plošči Silence s komadom The End ot the Chapter in nadaljevali na Reckoning Night z Don't Say a Word, govori pa o možu, ki odraste v obsedenega zasledovalca). Omembe vredna je še My Dream's But a Drop of Fuel for a Nightmare, ki na trenutke spomni celo na Blind Guardian.

Sonata Arctica so z eksperimentiranjem na plošči Unia malce pretiraval in izgubili zvok odličnega power metala s katerim so začeli. Mislim, da bodo stari fani skupine precej razdeljeni, če pa ste sami še novopečeni fan Sonate Arctice za začetek raje posezite po njenih starejših izdaja, Ecliptica ali Silence.