Symphony X, progresivnometalski odličnjaki, doma iz New Yerseya, se po štirih letih od izida albuma »Iconoclast« (2011) njihove, do tega dne, zagotovo najbolj ambiciozne plošče, ki je izšla kar na dveh CD nosilcih, vračajo s svojim skupno devetim studijskim albumom.
»Underworld« je izšel v štiriletnem časovnem razmiku, po »Iconoclast«. Očitno skupini daljši časovni interval povsem ustreza za kar se da poglobljeno kreacijo novih kompozicij. Symphony X so od nekdaj veljali za pravi naslov kar se perfekcionizma tiče. Tako zvočnega, kot tudi tistega, ki išče pravo mero znotraj začrtane progresivnometalske vizije, med melodično nalezljivostjo in agresijo. Le ta pa je seveda znova tradicionalno zabeljena s pravo mero kompleksnih figur (nenadni prelomi ritmičnih struktur, ultrasonične vragolije improvizacij navzkrižnega ognja kitare in klaviatur).
»Underworld« prinaša znova vse glavne oziroma osnovne značilne znamke skupine na enem mestu. Po naravi še zdaleč ni tako ambiciozno in kompleksno zastavljen, kot silno nasršeni in zelo agresivni, a v vseh ozirih izjemni predhodnik »Iconoclast«. Skupina se je tokrat odločila nekoliko ublažiti aranžmaje in pravzaprav povleči izza rokava studijski izdelek, ki ga bo zastopala sredinska hoja med visoko muzikaličnostjo in agresijo. Tako so se Symphony X znova spogledali s preteklostjo. Ozrli so se proti albumu »Paradise Lost« (2007), vsekakor pa ni mogoče preslišati zlasti v nekaterih fenomenalnih refrenskih napevih spogledovanja s še starejšimi deli, kot sta denimo albuma »The Odyssey« (2002) in »V: The New Mithology Suite« (2000). Skladbe prinašajo torej album, ki dostavlja znova več muzikaličnosti in kompaktnosti. Deluje nekoliko mehkeje in ob večkratni rotaciji na CD predvajalniku, odločno prej zleze pod kožo glede na kompleksneje zastavljeni »Iconoclast«. Na spogledovanje s preteklostjo opozori že otvoritvena Nevermore, kjer uporabi besedilo skladbe reference, ki se opirajo na album »The Divine Wings of Tragedy« (1997).
Russell Allen pravzaprav kombinira v enaki meri svoj agresivno grleni pristop s katerim je vsepolno prežet »Iconoclast«, pa tudi večina album »Paradise Lost«, z melodičnim in izrazito čisto vokalno dominacijo, ki je značilna za zgodnejšo ero delovanja skupine in tisto kar je danes mogoče slišati na albumih projekta Allen / Lande. Symphony X je na »Underworld« uspelo namreč ustvariti kopico odličnih refrenskih napevov, ki v muzikaličnem smislu hipoma zlezejo v uho in prevzamejo poslušalca. Prav v refrenskih napevih se Allen intenzivno oklene svojega čistega vokala, skupina pa tako v celokupnem seštevku razvija oziroma iztrži muzikalični maksimum. Russell Allen pa v kiticah (pa tudi predrefrenih) še vedno vzdržuje raskavi vokal, ki kupčuje mestoma z izrazito brutalnostjo. Takšna primera sta že takoj uvodna Nevermore in za njo naslovna skladba. Slednja nosi izrazito »po-thrashirano« kitarsko frazo (vodilni rif), skupina pa v obeh skladbah stopnjevito razvija izredno zvočno našopirjenost, kar prispeva k občutju velikega mračnjaštva. Izrazito trdo riffanje premorejo v nadaljevanju Kiss Of Death, pa Charon in Run With the Devil. Romeo razvija izjemno masivno zvočnost teh riffov. Masivni rifovski zid je izrazito povampirjen.
Opisana izrazita muzikaličnost albuma prvikrat kulminira v vrhunec imenovan Without You. V tej skladbi pristopa Allen vseskozi s čistim, melodično dovršenim vokalnim pristopom, ki premore izrazito mero strasti in intenzivnih čustev. Without You premore enega najlepših refrenskih napevov album. Album je prav tako znova zabeljen z neo-klasičnimi elementi, ki jih vpleta bravurozna igra enkratnega Michaela Romea, podprta z izvrstnim zaznavanjem in dopolnjevanjem dela na klaviaturah s strani Michaela Pinnelle. Tudi kitarske fraze so znova mojstrsko okrašene in nadgrajene z orkestralnimi elementi (vključujoč operetne napeve). Norija komponističnega perfekcionizma!
Album sicer nima pravega koncepta, jemlje pa navdih znova v grški mitologiji (Orfej) in iz Dantejeve Božanske komedije. To pot je zgodba zastavljena tako, da se lahko z njo istoveti slehernik. Vsak, ki posluša ta album, se lahko postavi v vlogo glavnega junaka, in odide v Hades ter potem, bogatejši za premnoga pridobljena izkustva, srečno pobegne iz njega in se vrne v realnost.
»Underworld« je album, kjer so Symphony X uspeli ujeti idealno razmerje sobivanja vseh elementov, ki od nekdaj krasijo njihovo glasbeno vizijo. Album ima vse. Pravo mero kompleksne strukturiranosti, uravnovešenosti z ultranalezljivo muzikaličnostjo (zlasti refrenskih napevov oziroma motivov) ter izrazito agresivnih pasaž Romeovega nebrzdanega »schreddinga«. Symphony X so torej v svoji evoluciji spravili skupaj album, ki »v enem kosu« njihove glasbene biti bolj pristno ne bi mogel predstaviti. Minil so tisti časi, ko je bila nota muzikaličnosti dominantna. Ta je postopno kopnela, bend pa je z »Iconoclast« spravil od sebe izredno agresiven album in spravil muzikaličnost v njem celo v nekoliko podrejen položaj. »Underworld« hodi modro in pretkano po idealni sredinski liniji in mojstrsko združuje oba elementa v fascinantno simbiozo. Je odličen dokument velike izkušenosti in studijskega perfekcionizma Symphony X, ki bi si na koncertni turneji zaslužil celotno odrsko izvedbo oziroma živi manifest. Še en izjemen album, ki ga pravi ljubitelj skupine, še lep čas nikakor ne bo želel povleči iz CD predvajalnika.
na vrh