V času, ko je grunge dosegel svoje vrelišče in v času, ko se je na radijskih postajah dalo slišati punk, ki se je prilagodil milejšim, zmehčanim zahtevam radijskih postaj, so Tool izdali svoj album Undertow, ki kompaktno poveča ugled metala kot glasbenega stila, ki je imel tokrat dejansko vsebinsko ponuditi kaj več kot samo že obrabljene fraze in naivno ikonografijo. Na vzponu k komercialnemu uspehu so nas napadli z zastrašujočimi vizualijami, ki so tu z namenom dopolnjevanja njihovega nihilističnega, a obenem strasti in hrepenenja polnega vzdušja. Črpajoč povsem enakovredno iz Black Sabbathov, alternativnih teorij znanosti in vzhodnjaških religij ter verovanj je njihov sonični napad brezkompromisen. Provokativni, enigmatični, žaljivi ter tako prekleto privlačni. Tool so s svojim prvim izdelkom po plošči Opiate postavili temelj za svoje sprehajanje po tektonskih prelomnicah naše podzavesti, v katero se postopoma, a vztrajno zajedajo ter tam tudi permanentno ostanejo. Los Angeles na začetku devetdesetih je poleg bleščečih kalejdoskopskih barv industrije hollywoodskih sanj dobil dvignjen sredinec ter neprikrito kritiko sistema v obliki post-grungerskih art-prog-alter-metalskih šamanov, ki že s svojim imenom naznanjajo osvoboditev vseh tuzemskih sistemskih spon.
Album je, če ga primerjamo z ostalim delom studijskega opusa skupine Tool, precej surov. Že od otvoritvene pesmi 'Intolerance' je jasno, da ne nameravajo prihraniti nikogar. Kitarska linija je kričeča, polna feedbackov, bas in bobni pa gradijo blok uničujočega ritma, v katerega so vzidani na trenutke krhki, a privlačni Maynardovi vokali. Občutek za ritem ter melodiko je osnovna rdeča nit, ki gradi občutek suspenza od uvodnih rifov pa do končne kataklizme v statiki. 'Prison Sex' kot druga pesem v nizu obračunava s pedofilijo, ki navkljub prijetni ritmiki, ki sili k plesanju, sili k poslušanju besedil, nakar zapademo, z zlomom melodije v drugem delu pesmi, v stanje groze in terorja, ki organsko polzi skozi celoten album nadalje. Pesem 'Bottom', s katero so k sodelovanju spodbudili tudi legendarnega Henryja Rollinsa, je sedem minutni recital ter intenzivni maraton, za katerega so na različnih izdajah albuma naredili celo dve različni verziji govorjenega teksta, s katerim nas k dramljenju poziva gospod Rollins.
Odlika, ki jo izžarevajo je filozofska polnost, začinjena s kompleksnostjo sofisticiranih ritmičnih vzorcev. Zahtevajo pozornost. Po njej kričijo ter nas pribijejo na stole ali kjerkoli jih poslušamo. Umetnik zahteva s svojim krvavenjem in nepopustljivo inetnzivnostjo žrtev na poslušalčevi strani. Prejemnik, ki sprejme filozofijo z odprtimi rokami, lahko postane nov glasnik lakrimološkega evangelija. Niz je neprekinjen. Namen je dosežen. Lahko se samo prizna poraz in končni rezultat je jasen. Precej nepopustljiv objem peklenske teme je navzoč že tu in zdaj. Ne potrebujemo čakati na posmrtno življenje. Groteska in šokantnost je tu z namenom in ne zgolj sama sebi kot sredstvo in cilj. Ni larpurlatistične praznine. Je samo konkretnost, zaradi katere so Tool fenomenalni in, lahko bi rekli, eni tistih, ki so s svojo prisotnostjo elementarni antipod vakuumski praznini velike večine prazno donečih objokovalcev neuslišanih ljubezni, nosilcev nonšalantne vodljivosti, brezdušnih zombijev, brez lastnega intelekta, vseh nepotešenih melanholikov, ki puščajo, da se življenje steka v prazno ter vseh, ki bivajo le na pol, brez smisla. Zadnja skladba 'Disgustipated' je odkrito roganje organiziranim religijam ter njihovi nezmožnosti slediti izvorni ideji ter čisti esenci, temelju. S tehnično dovršenostjo, glasbeno kompleksnostjo ter agresivno večplastnostjo ni Undertow utrl le pot številnim skupinam, ki so hrepenele po pobegu iz maisntreamovske adolescenčne demografije, ki je bila centralizirana okoli nakupovalnih središč, temveč je podal tudi empirični dokaz, da je lahko metal simultano inteligenten, čustven in brutalen.
na vrh