Jethro Tull: Under Wraps

Včasih ga tudi največji mojstri pošteno pocitrajo in ustvarijo polovičarski izdelek, kateri jim tudi po testu časa še vedno ne služi v ponos in zveni kot plod njihove najhujše nočne more ali stranski produkt slabo prebavljenega obeda. Natanko to se je pripetilo navihanim keltskim burkežem Jethro Tull z albumom "Under Wraps", kjer so na vsak način želeli zveneti moderno in se prilagajati tedanjim new wave/sinth pop trendom, ki so brez dvoma prinašali lepe denarce tudi za vse tiste skupine iz obdobja, ko se je kreativna glasba še ustvarjala brez diktata založb, ki so prodale svojo izvorno glasbeno dušo založniški logiki (nekaj, kar so Jethro Tull sicer vedno radi kritizirali). Na ta račun, pod izgovorom "gremo spet malo eksperimentirati z nečim novim", so popolnoma zanemarili in skoraj popolnoma zavrgli skoraj vse svoje tradicionalne prog folk rockovske elemente, ki so izvirali nekje z gozdnega roba škotskih višavij ter se predali hladni robotizaciji v obliki elektronsko sintetičnega zvoka, ki so ga prinesle tedaj še inovativne tehnologije digitalnih sinthesizerjev in umetni ritem, ki sta v kombinaciji zvenela kot zvok iz robotske mehanotehne sredi 80-ih, kjer kovinarji s kladivi obdelujejo železo in v direktorjevi umetno ohlajeni pisarni nenehno brnijo zgodovinske relikvije tipa spectrum ali commodor 64. Zametki tega so bili nakazani sicer že na predhodniku "The Broadsword And The Beast" (1982), ki pa je bil zvokovno še vedno dovolj spodoben in v primerjavi s to elektronsko pošastjo skorajda Tull klasika. Medtem je "Under Wraps" skoraj klišejski produkt svojega časa, ki danes na račun umetnega in monotonega sintetičnega zvoka zveni precej zastarelo. Tistih nekaj redkih dobrih trenutkov, ko za hip zaživijo tradicionalni Tull elementi, se hitro porazgubijo v poplavi elektronike in plastičnega ritma.

Dežurni "krivec", da o albumu tako težko zastavim kakšno pohvalno besedo, ni nihče drug kot sam "pater familias" Ian Anderson, ki se je želel igrati s tedaj še svežo tehnologijo sofisticiranih sintesizerjev, kar je po eni strani sicer povsem razumljivo, po drugi pa povsem skregano z zdravo razumsko logiko, če vemo da sta njegova folky flavta in vokal skoraj popolnoma nekompatibilna z novo valovskimi elektronskimi zvoki. Kakšne posledice je imela ta kombinacija smo lahko sicer slišali že na njegovem prvem solo albumu "Walk Into Light" (1983), pravem zmazku med elektronskim minimalizmom in tradiconalnimi folk rockovskimi elementi. "Under Wraps" brez sramu sledi temu receptu, kljub že tedaj poraznim odzivom na Ianov prvi solo izdelek. V polno dihajoče, dinamične in masivne bobne Gerrya Conwaya (in vseh njegovih predhodnikov) je zamenjal izumetničen in nenaraven zvok ritem mašine, ki deluje popolnoma monotono in je glaven vir, da album nikakor ne uspe zadihati, če pustimo vnemar še sintetične minimalizme "profesorja" Petra-Johna Vetteseja na Fender Rhodesu, ki je poleg tega bolj spominjal na Harrya Potterja kot pa na klaviaturista Jethro Tull. Še sreča, da je vedno kadar Ian zabrede v neokusne domislice ob njem stari dobri Martin Barre, ki na kitari s svojimi hard rockerskimi pasažami in nekaterimi domiselnimi rifi, rešuje album pred popolnim potopom in da ga je sploh moč poslušati od začetka do konca, da ne bi vmes zaspal od dolgčasa. Bas Davea Pegga je po drugi strani komajda prepoznaven saj ga ritem mašina skoraj popolnoma zaduši. Če bi namesto tega našli pravega bobnarja, ki bi dal albumu vsaj malo bolj živ zvok bi si gotovo prislužil opazno več točk. Še celo Ianov vokal ne zveni tako kot sem ponavadi vajen saj mu manjka tista njegova tradicionalna nabritost in sarkazem poleg tega pa ga pogosto dušijo sintetičnimi zvoki in dodatni, pogosto nepotrebni, spremljevalni vokali. Jethro Tull so neuspešno poskušali zaviti pomanjkanje kreativnih idej in popolno razprodajo svojega zvoka v tedaj aktualne hladno vojne lirične tematike kot so vohunjenje, sabotaže, zarote, vesoljska tekma, radio Svobodna Moskva in vse večji materializem zahodnega sveta pod Reaganovim patronatom. A naš bradati James Bond se je tokrat tudi na tem področju slabo odrezal. Zato večina del zveni neprepričljivo in skorajda posiljeno. Album nikoli zares ne zadiha, povrh vsega pa skoraj ves čas spremlja mrtvo hladno vzdušje, kot iz kake umetno hlajene tovarne japonskih robotov.

O posameznih delih je težko povedati kaj posebno pohvalnega, saj na albumu ni tako rekoč nobenega izstopajočega trenutka. Na njem prevladujejo večinoma krajše v new wave in pop usmerjene skladbe, katere duši robotsko preračunljiv ritem in popolnoma sintetične klaviature nad katerimi bi dvignil roke tudi Tony Banks (Genesis), ki ne pustijo dihati niti flavti niti kitari. Tistih nekaj zelo redkih trenutkov navdiha, ki ponavadi izvirajo od obeh glavnih maherjev skupine, opozorijo, da je nekoč obstajal band iz povsem drugega testa. Kakšna bo večina skladb napove že "Lap Of Luxury", ki je ustvarjen kot sintetični new wave/pop rock z močnimi linijami digitalnih sintesizerjev, monotonim ritmom in Ianovim, namerno pompoznim, načinom petja. Kljub melodičnemu refrenu nikakor ne zadiha saj ga sintetika popolnoma zaduši. Veliko bolj zanimiv je njegov šegavi promocijski video, ki ga je moč najti tudi v obliki bonusa na aktualni ponovni izdaji. Naslovni AOR eksperiment "Under Wraps" ima sicer dober potencial (ki se zares pokaže v njegovi akustični verziji) v dobri Ianovi predstavi na flavti in vokalu vendar ga elektronika in ritem mašina sčasoma popolnoma zagnojita. Rezultat je sintetični izbljuvek, katerega ne more rešiti niti Ianova flavta ne Martinovi komaj slišni prijemi na kitari. "European Legacy" je skoraj dobra stvaritev in eden boljših trenutkov na albumu saj se začne obetavnim akustičnim uvodom na flavti in akustični kitari, ki vsebuje tudi nekaj etno elementov (katere bodo prihodnje začeli vse pogosteje uporabljati) dokler se ne začne v akustiko na zoprn način prebijati tudi sintetika, ki pa na srečo ne uniči osnovne meoldije. "Later That Same Evening" je po drugi strani popolna sintetična grozljivka z vrsto bebavih robotskih elektronskih zvokov, ki bolj spominjajo na Ianovo gostovanje pri Depeche Mode kot pa na Jethro Tull. "Saboteur" gradi konkreten hard rockerski rif in nabrita flavta, podkrepljena na plastičnem ritmu in sinthi. Barre vmes ponudi tudi solidno solažo. Žal gre za vse preveč monotono stvaritev, ki nazorno pokaže kako umetni ritem zastruplja celoten album. "Radio Free Moscow", ki vsebuje nekaj hladno vojne nostalgije, je še najuspešnejši poskus stvaritve spodobnega new wave/pop komada, skoraj v stilu Japan, zlasti na račun (na albumu sicer zelo redko slišane) dobre, uravnotežene interakcije med kitaro in sinthi ter dobrega melodičnega refrena. Seveda je daleč od vseh spodobnih Tull standardov. Druženje z digitalnimi zvoki prazgodovinskih video igric se nadaljuje tudi na obupnem "Astronomy", kjer se bodo tudi fani Depeche Mode nasmejali nad bizarnim sobivanjem Ianovega starožitniškega vokala in elektronskega minimalizma iz tovarne hladilnih aparatov. "Tundra" na vsak način želi zveneti dramatično in strašljivo v resnici pa gre za enega izmed najbolj dolgočasnih trenutkov albuma, katerega iz jedkega blata ne potegnejo niti posamezni duhoviti zvoki flavte. "Nobody's Car" poskuša z vohunsko liriko, elektronskimi zvoki in nabrušenimi pasažami na kitari ter flavti razbiti zaspano ozračje vendar se izrodi v enega izmed najmanj navdahnjenih trenutkov njihove kariere. "Heat" že po naslovu ne obeta nič dobrega. In resnično gre za eno najnižjih točk njihove kariere, sintetično veselico za ples robotov, kjer je Ianov vokal prežet z vsiljivimi elektronskimi implanti medtem, ko ti poplesujejo po plastičnem ritmu. Vettesejeva solaža na Fender Rhodesu zveni naravnost groteskno in je ne mora ublažiti nii krajši Barrejev odgovor. Verjetno ni nobeno presenečenje, da najboljši trenutek na albumu predstavlja kratka akustična balada "Under Wraps 2", ki ponudi odgovor kako bi lahko album zvenel, če se ne bi Ian popolnoma predal svojim elektronskim igračkam. "Paparazzi" si sploh ne bi zaslužil komentarja, če ne bi vseboval dobrega rifa ter posmehljivega besedila na račun rumenega tiska. Sicer pa gre za popolnoma sintetično katastrofo s popolnoma neprebavljivim ritmom in obupnim refrenom. Nasplošno so zadnje stvaritve na albumu prave "cvetke" kar se tiče popolne kreativne izčrpanosti in popolne prodaje izročila skupine. Tudi popolnoma prazni "Apogee" je zelo močan kandidat za najslabšo stvaritev v njihovi karieri. Ian in njegova v kibernetične oklepe ujeta tovarišija nas tu morita s sintetično patetiko, ki jo sevajo minimalistični zvoki in nagravžno monoton ritem iz "lego kock". "Automative Engineering" je zlasti prek besedila o tovarni robotov najboljši dokaz in skorajda samoposmeh nad popolnoma praznim vzdušjem in zvočno podobo albuma. Če si je Ian želel ustvariti stresno vzdušje japonske tovarne robotov, kjer direktorji vsako leto delajo samomore nad vsakim možnim neuspehom pri napredovanju na družbeni stopnički, mu je vsaj to popolnoma uspelo. Gnojno jamo hladno vojnega kiča pa krona še zaključni new wave morilec "General Crossing", kjer smo z izjemo Ianovega vokala kot edinega prepoznavnega elementa, priča dokončnemu žeblju v krsti vsega dobrega, kar so za razvoj rock glasbe naredili Jethro Tull.

"Under Wraps" tudi danes ostaja daleč najnižje dno skupine, ki je v 70-ih naredila neverjetni niz izvrstnih albumov, ki še danes spadajo v sam vrh kreativnega rocka, da bi sredi 80-ih zapadli v popolno ustvarjalno atrofijo. Album, katerega pomanjkanje kreativnosti, energije, domišljije na čelu s popolnim umorom izvornega keltskega duha in priklop na matrične implante, seva v kako globoki ustvarjalni krizi se je tedaj znašla tudi večina ostalih progresivnih skupin. No, malo katera izmed njih je tako nasilno pretrgala s svojim izročilom kot so to storili Jethro Tull. Če bi "Under Wraps" izšel kot Depeche Mode s posebnim gostom Ianom Andersonom, bi bil to verjetno eden najbolj bizarno zabavnih eksperimentov tistega časa. Razen najbolj gorečih pristašev new wavea, ki bi radi slišali ta "zabaven" eksperiment s "starim prdcem" v glavni vlogi in velikih ljubiteljev skupine, ostalim priporočam, da se "Under Wraps" izognejo v najširšem možnem loku. Nič ne pomaga, če med poslušanjem pozabite, da gre za Jethro Tull. Ian ga je preprosto polomil in tudi danes priznava, da bi si ga najraje želel še enkrat posneti s pravim bobnarjem. Slednjega je na srečo že kmalu po izidu albuma našel v Američanu Doaneu "Big-Boy" Perryu, ki nas s svojimi spretnostim še danes razveseljuje. Ian se je, hvala bogu, po turneji leta 1985, ko je skoraj izgubil glas in ta ni nikoli več zvenel kot prej, odločil vrniti tudi nazaj k hard/folk rockovskim izročilu. Končen rezultat je bil ena izmed najbolj uspešnih, a tudi zabavnih ter absurdnih "vrnitev" v povesti (progresivnega) rocka.