Finska zasedba Amorphis je zadnjem desetletju pokazala izjemno stabilnost, ki se kaže v rednem izdajanju albumov ter držanju kvalitete. Amorphis namreč na prelomu tisočletja niso bili v najboljši formi, a z zamenjavo vokalista se je skupina zopet našla in obenem tudi rešila svojo kariero. V svojem dolgem obstoju je šla skozi nekaj stilskih preobrazb, pričeli so namreč kot death metal, nato prešli v rock, za tem pa so se ponovno usidrali v metalu, ki temelji na melodičnosti in tudi progresivnosti.
Z Under the Red Cloud so Amorphis želeli obdržati svojo modernost, ki se kaže v prepletanju stilov. Album se otvori s samonaslovljeno skladbo, na kateri prijeten, igriv klavir popelje v precej tipično Amorphis skladbo z nalezljivimi melodičnimi kitarami in z izrazitim refrenom. A že z drugo skladbo The Four Wise Ones Amorphis pokažejo tudi svojo agresivno stran, ki se ponaša z elementi melodičnega black metala. Tu pride tudi bolje do izraza grob vokal Tomija Joutsena. Raznolikost se kaže skozi cel album, kar je tudi odraz dobre produkcije. Na voljo so udarne in poskočne skladbe ter tudi kakšna nežnejša skladba. Že od nekdaj se skupina poslužuje tudi folk metalskih elementov. Amorphis to prebrisano umestijo v skladbo, v kateri je prisotna morebiti orientalska melodija, s čimer se malce izognejo klišejev, čeprav je na voljo tudi klišejska, poskočna skladba Tree of Ages, ki deluje s svojo zlajnano folk metalsko naravo bolj kot filler. Album se zaključi s skladbo White Night, ki je precej melanholične narave, z dodatkom ženskega vokala pa spominja na nekatere skladbe Dark Tranquillity, ki so želeli z ženskim vokalom podati več emocionalnosti.
Produkcijo albuma je skupina zaupala izkušenemu Jensu Bogrenu, ki je doslej delal z mnogimi melodičnimi in progresivnimi skupinami, tako da Bogren je nedvomno producent, ki bo znal skupini dodelat glasbo, da bo ustrezala za večje množice. Temu primerno je tudi poskrbel, da člani skupine odigrajo svojo vlogo; vokalist Tomi Joutsen odlično kombinira spevne in grobe vokale, klaviaturist Santeri Kallio celoto s svojim igranjem lepo začini, ima pa tudi svoje solo vložke, kitarski dvojec Holopainen/Koivussari stalno skrbi, da skladbe lepo stečejo z melodičnimi, udarnimi in tudi preprostimi riffi. Boben in bas kitara ne izstopata pretirano, svoje mesto solidno zapolnjujeta.
Under the Red Cloud z desetimi skladbami vsekakor prepriča. Skupina s svojo konsistentnostjo ne želi razočarati oboževalcev, obenem pa poskusi tudi kaj novega, a tu ne gre za neke hude ekskurze, s katerimi bi lahko tvegali izgubo oboževalcev. A ker gre za dvanajsti studijski izdelek skupine, ni več za pričakovati kakšne hude spremembe, da bi lahko govorili o nekem kariernem vrhuncu.
na vrh