Uli Jon Roth je samooklicani profesor akupunktiranja klasične glasbene kompozicije z ušesa parajočim rokerskim truščem, večini najbolj poznan kot nekdanji kitarist nemških hard rokerskih strašil Scorpions. 53 letni Uli, "čudovište" v pravem pomenu besede, multiinštrumentalist, ki lastnoročno skrbi za zdravo kovanje idej in aranžmajev, je pravzaprav edini omembe vredni protagonist t. i. neo-klasične kitarske igre, ki že desetletja daje snov za sanje številnim mladim upom šest strunskega gnetenja.
Uli Jon Roth ves čas išče nekaj novega. Tokrat so se mu misli ustavile ob futurističnemu muzikalnem eksperimentu, ki sliši na ime Under A Dark Sky. Gre za apokaliptično naravnano povest, ki tiho riše obrise amaterskega navduševanja nad klasično glasbo. Ambiciozno zastavljen projekt poleg vragolij briljantnega kitarista vključuje celostno vokalno zaledje v obliki kvinteta grl t. i. "nebeškega zbora" in njegovega za kakih pol ducata duš debelejšega godalnega soimenjaka. Uli Jon Roth palce v kislo mineštro klasike in rocka sicer resda pomaka z zavidanja vredno lahkomiselnostjo, kar pa nikakor ni garant za kvaliteto, ali pač vsaj za ušesom prijazno glasbeno popotovanje. Ravno obratno! Under A Dark Sky je vse prej kot kaka opereta visoke umetniške vrednosti, bo pa verjetno po kakšnem čudnem naključju nepripravljenemu poslušalcu hitro pognala kroglo v sence.
Ekscentrični Uli z egom očitno nima večjih problemov, vsaj sodeč po trdoglavosti s katero nas neprestano bombardira njegov kvazi ekpertizem iz teorije in prakse vokalnih in instrumentalnih področij. Podobno velja za Under a Dark Sky, ki se z malim ne zadovoljuje, saj vseskozi diletantsko eksperimentira z nastavljanjem enostavčnih kompozicij, ki nimajo ne repa ne glave, sploh pa še za tako nezahtevno uho delujejo popolnoma prazno in umetno, s čimer se ponovno potrjujejo klišeji o nekompatibilnosti rocka in klasične glasbe. Uli je spletel nepregledno mrežo kičastega inštrumentalnega kaosa, ki razpoloženjske barve menja hitreje od hiperaktivne novoletne jelke. Tu je še nestanovitna vokalna dostava nekdanjega Yngwie Malmsteen in Royal Hunt bojevnika Marka Boalsa. Slednjemu pogona resda ne manjka, a na žalost je njegov manevrski prostor skrčen na vestno sledenje patetičnim melodičnim vzorcem in oblikam, ki se vsaka zaokrožena po svoji volji, same po sebi zdijo samozadostne. Poleg tega deluje vokalna kolaboracija, sprva verjetno zamišljena kot eden vrhuncev albuma, na relaciji od Boalsa do zbora preveč anorgansko, neživo. Boals je za nameček vedno znova prisiljen v dirjanje s kvintetom vse do leg, ki znatno presegajo vokalistove zmogljivosti, s čimer Under A Dark Sky namesto pridobivanja na momentu slednjega definitivno izgublja.
Če vsemu skupaj dodamo še konceptualno duhamornost, ki se vleče v nedogled, se Under A Dark Sky izkaže kot precej mučna izkušnja, če že ne kar neprebavljivo glasbeno rajanje. Album mi je prišel v roke v kartonastem ovitku, kar je, če izvzamem splošno neuporabnost iz vidika audiofilije škoda. Potencialnim kupcem v prihodnje namreč raje priporočam nabavo pravega toaletnega papirja.
na vrh