Zappa, Frank: Uncle Meat

"Uncle Meat" predstavlja vrhunec Frankovih satirično avantgardnih eksperimentov s prvo inkarnacijo njegove spremljevalne zasedbe The Mothers Of Invention, katero je razpustil le nekaj mesecev po izidu tega albuma. Večina izmed stvaritev, ki se nahajajo na albumu je bila ustvarjena za dolgo prelagani istoimenski film pod taktirko Franka in njegovih The Mothers Of Invention, ki je zaradi finančnih težav doživel poznejši izid kot je bilo to prvotno načrtovano. Film "Uncle Meat" je uradno izšel in šel takoj na video šele leta 1987. Kot je to pričakovati od gospoda Francesca, katerega nenavadna domišljija ter bizarni humor nista poznali meja, gre za precej bizaren posnetek, ki v glavnih vlogah vsebuje člane The Mothers Of Invention ter njihove znance. Ker filma zaenkrat še nisem utegnil pogledati pa kaj več o njegovi vsebini ne morem poročati.

"Uncle Meat" je tudi neke vrste kvazi konceptualni album (tako kot velika večina Frankovih albumov), katerega koncept nima povezave z istoimenskim filmom, saj vsebuje zgodbo o stricu "Mesu", noremu znanstveniku, ki bi rad skupaj s svojim mehiškim sužnjem Bimbotom zavladal vesolju prek vojske mutantov, katere ustvarja v svojem laboratoriju. Bizarna zgodba govori o trenutku, ko se Uncle Meat in Bimbo odločita za osebno maščevanje potem, ko so ju odpustili iz vladne vojne baze za izstrelišče vodenih raket. Potem, ko ukradeta večino priročne opreme, ki se je nahajala v izstrelišču ter še nekaj mističnih receptov iz starih knjig se odpravita na svoj maščevalni pohod. Preoblečena v grupijevki se znajdeta v nekem baru, kjer pritegneta pozornost in zvabita večino obiskovalce v svoj laboratorij, kjer jim Uncle Meat vbrizga poseben serum ter jim prek posebne naprave vgradi implant s katerim jim pod pretvezo, da se "jim bodo razširile duhovne perspektive" vsili svojo voljo. Potem, ko ustvari pokorno vojsko mutantov, Uncle Meat popije poseben napoj, ki naj bi ga naredil nesmrtnega. Vojska mutantov se nato odpravi na svoj zmagoslavni pohod po mestu, kjer sejejo paniko med njegovimi prebivalci, na prizorišču pa se znajde tudi orjaška pošast z lovkami. Medtem Uncle Meat s posebnimi zvočnimi efekti hipnotizira ljudi, da se začnejo izjemno nenavadno obnašati in plesati čudne, opolzke plese. Zgodba nato (po pričakovanju) zaide v izjemno bizarne, popolnoma absurdne vode ter opisuje, kako nori znanstvenik dela poskuse na rastlinah, ki začnejo zaradi njegove uporabe določenih zvokov nenadzorovano rasti. Uncle Meat se bo kot stranski lik pojavi tudi v konceptu za album "The Grand Wazoo" (1973).

Na "Uncle Meat"se je Frank ponovno poigral z elementi musique concrete, jazz fusiona, orkestralne glasbe in eksperimentalnim rockom. Vključil pa je tudi dele filmskih dialogov, čeprav gre po večini za inštrumentalen album. Frank se je ponekod že opazno začel obračati k jazzu in klasični glasbi, kar je bil po izidu "Uncle Meat" naslednji korak v njegovi glasbeni karieri. V pogledu absurdnih motivov, bizarnih zvokov, družbene satire, parodiranja rock 'n' rolla ter doo-woop glasbe in govorjenih dialogov (večina izvira iz filmskih posnetkov) je "Uncle Meat" brez dvoma eden izmed Frankovih najbolj avantgardnih albumov sploh, kateri prav gotovo ne sodi med njegove najbolj dostopne izdelke, je pa zagotovo eden izmed tistih, ki poslušalca najbolj nagradijo. Sekcije, ki zvenijo kot, da bi na njih igral celoten orkester so bile posnete prek tedaj še revolucionarne tehnike zaporednih nasnemavanj. Na mestih, kjer se sliši kot, da bi igrale trobente, gre pravzaprav klarinete, ki so bili zaigrani ter načrtno pospešeni skozi poseben zvočni efekt. Ostali posebni zvočni efekti so bili zaigrani skozi električne orgle. V pogledu posebnih zvočnih efektov in različnih snemalnih tehnik je album precej revolucionaren za svoj čas. Zaključna kompozicija "King Kong" je bila denimo odigrana in posneta na šest različnih načinov. Poleg standardne zasedbe The Mothers Of Invetinon (se pravi poleg Franka na kitari, vokalu in tolkalih še pevec Ray Collins, bobnar Jimmy Carl Black, basist Roy Estrada, klaviaturist Don Preston, bobnar Billy Mundi, saksofonist Bunk Gardner ter pevec/humorist Motorhead Sherwood) ter klaviaturist/saksofonist Ian Underwood, ki je kmalu postal glavni Frankov ljubljenec in ga je ta še dolgo obdržal za svoje prihodnje glasbene projekte. Z monologom v obliki osebne predstavitve pa se na hitro prvič predstavi tudi legendarni britanski bobnar Aynsley Dunbar, prihodnji član Frankovega banda, ki pa tu še ne prispeva inštrumentalnih uslug.

Večina besedil in govorjenih dialogov je družbena satira tipičnega vsakdanjika razvajenih kalifornijskih najstnikov, ki hočejo postati slavni in pomembni (člani neke fikcijske trendovske rock skupine, grupijevke, itd). Temu primerno je veliko tipičnega Zappovskega bizarnega, straniščnega humorja medtem, ko je politične satire tokrat le za vzorec, med njimi posrečena parodija na ameriško himno. Po večini gre tudi za burleskne dialoge med člani skupine, ki bodo redko kateremu smešni po več kot dveh poslušanjih, čeprav bodo pri nekaterih hitro sprožili nebrzdane salve krohota. Seveda se od skladbe do skladbe tudi tokrat oglaša ter povezuje glas Suzy Creamcheese, Frankov priljubljeni fikcijski lik, ki predstavlja neuspešno in patetično mormonsko grupijevko in pevko. To je njeno zadnje "gostovanje" na kakem Frankovem studijskem albumu. Frank in njegova zasedba vmes kot ponavadi nalašč nastopajo v vlogi nerazumljivih čudakov in odpadnikov, nekje z roba ameriške družbe. Originalna izdaja je bila samo enojna medtem, ko ga je CD izdaja razširila po zaslugi več kot 35ih minut posnetka iz filma ter odštekane skladbe "Tengo Na Minchia Tanta" (kar v italijanščini pomeni "jaz imam velikega tiča"), katera je bila posneta v popolnoma drugem časovnem obdobju. Nekateri Frankovi privrženci na to spremembo gledajo skoraj kot na svetoskrunstvo originalne izdaje medtem, ko mene edino moti predolga dolžina posnetka filmskih dialogov, kateri so smešni le dokler jih ne slišiš več kot trikrat potem pa začnejo že počasi iritirati.

Album se odpre z "Uncle Meat, svojo osnovno inštrumentalno temo, ki je izvrstna jazzovska improvizacija na Frankovem vibrafonu in bobnih, kateri sledi psihadelični motiv na kitari. Po šumenju posebnega efekta se oglasi glas Suzy Creamcheese ("The Voice Of Cheese"), katero tudi tokrat igra Pamela Zarubica (zelo verjetno kakšna izmed Frankovih grupijevk). Suzy pozdravi "najstniško Ameriko ter potoži, da ji na koncu ni uspelo postati slavna, ji ni uspelo niti kot grupijevki ter, da ga je na koncu polomila tudi, ko je šla v Evropo in se je zato raje vrnila nazaj k svoji mami". Vmes se skozi poseben efekt v vlogi ustreznih argumentov, ki podkrepijo jamrajočo Suzy, sliši tudi "riganje" in "kruljenje". "Nine Types Of Industrial Polution" je daljši avantgardni inštrumental s številnimi jazzovskimi elementi. Vsebuje obširne Frankove bluesy improvizacije na kitari in morje različnih tolkal, ki ustvarjajo popolnoma disonanten ritem. Prvo izmed del na albumu, ki so bile ustvarjene s tehniko nasnemavanja in obenem eno izmed prvih del iz Frankovega opusa, kjer se med drugim predstavi tudi kot odličen kitarist. Kratki inštrumental "Zolar Czakl" je popoln avantgarden odklop, ki bi se zelo dobro podal tudi kot glasba za kako psihadelično risanko. "Dog Breath, In The Year Of The Plague" (tu Frank na njegov tipičen, komičen način cilja na leto 1348, ko se je v Evropi zgodil prvi večji izbruh kuge in na vonj, ki je prihajal od okuženih oseb) je eden izmed najbolj odklopljenih eksperimentov na celotnem albumu (in teh seveda ni malo) saj njegova srednja sekcija vsebuje, kar 40 (!) skladb, ki so bile notri stisnjene s posebno, prej omenjeno tehniko nasnemavanja. "Dog Breath" je pravcati avantgardni golaž surf rocka, jazza, klasike in psihadelike, kjer se izmenjava vzdušje sončnih havajskih plaž in psihadelične grozljivke. Vokalna melodija je še posebej groteskna saj v nekem trenutku, ko jo potisnejo skozi poseben efekt spominja na nekakšno melodramatično cviljenje čivav. Psihadelično-jazzovski zaključek na pihalih je za vse prste polizat.

"The Legend Of The Golden Arches" nadaljuje komične psihadelično-jazzovske orkestralne motive prek odličnega igranja pihal, vibrafona, ritem linije, ki bi sodili v kako risanko s tistim usekanim racmanom Daffyem iz Looney Tunes, če se ne bi v nadaljevanju spremenil skorajda v neko balkansko melodijo za "ciganski ples". Po "smrčanju" in smehu nastopi popolnoma nepričakovan preobrat in kompozicija zaide v popolnoma psihadelične sfere, kjer igrajo osrednjo vlogo klavir in pihala. V zaključku se še enkrat oglasi mormonska fuflja Suzy Creamcheese, katera se pritožuje nad ozvočenjem med koncertnim nastopom Mothersov. Sledi koncertna izvedba "Louie Louie" (originalni avtor je Richard Berry), ki je ena izmed Frankovih najljubših parodij na kako rock 'n' roll klasiko in katero je še vrsto let igral na svojih koncertnih nastopih. Ta verzija, ki vsebuje zafrkantsko improvizacijo na saksofonu je bila posneta v živo med nastopom v londonski dvorani Royal Albert Hall. Na "The Dog Breath Vibrations", ki je več kot očitna inštrumentalna parodija na Beach Boyse in njihovo "The Good Vibrations", se v spremenjeni, precej bolj jazzovski različici (z večjim poudarkom na kitari in klaviaturah) ponovi glavni humoristični surf rockerski motiv z "Dog Breath, In The Year Of Plague". "Sleeping in a Jar" je neke vrste burleskna uspavanka s psihadeličo melodijo in namerno spakljivimi vokali. Na "Our Bizarre Relationship" Suzy razlaga svoje grupijevske izkušnje, ko se je zjutraj zbujala ob neznanih ženskah in razlaga o inteligenčnem odstotku enega njenega delodajalca, ki naj bi bil na ravni arašida. "The Uncle Meat Variations", kot pove že njegov naslov, vsebuje razne variacije iz glavne, naslovne teme. To so po večini absurdne vendar mojstrske jazzovske in simfonične improvizacije, ki odlično vzbudijo konceptualno vzdušje prej omenjenega norega znanstvenika sredi njegovih bizarnih eksperimentov. Poleg odličnih orkestralnih motivov na čelu z odštekanimi tolkali, se notri oglašajo tudi nadvse bizarni vokali, vse skupaj pa se zaključi z bluesovsko solažo na kitari in hammond orglah.

"Electric Aunt Jemima" je ena izmed najbolj grotesknih humoresk, ki vsebuje skozi efekt zmanipulirane "mišje" vokale ter surf rockersko spremljavo. Odlično bi se podala v kako groteskno risanko-komedijo. "Prelude To King King" je nekakšna predpriprava na "King Kong", osrednje inštrumentalno delo albuma. Gre za odličen jazz fusion inštrumental z odličnimi, nesramno duhovitimi pihalnimi aranžmaji in "šamanskimi" tolkali. "God Bless America" je nadvse sočna parodija ameriške himne, ki je bila posneta med nastopom v klubu Whisky A Go Go. Medtem, ko Underwood na saksofonu igra popolnoma razglašeno melodijo ob cirkusantskih udarcih bobnov, se Frank na grotesken način dere glavne verze prej omenjene himne. Na "A Pound For a Brown On the Bus" zopet nastopi burleskna psihadelična melodija na pihalih, bobnih in kitari, podobna tisti iz "Dog Breath", ki bi sodila v kako odštekano risanko z zajcem ali racmanom v glavni vlogi. Na "Ian Underwood Whips It Out", ki je bila posneta med nastopom v Copenhagnu, se predstavi tedaj še novi član, multi-inštrumentalist Ian Underwood, ki je kmalu po svoji avdiciji postal Frankov glavni ljubljenec. Vmes se sliši tudi navdušen vzklik "wowie-zowie" iz ust Suzy Creamcheese, saj je bil Ian v primerjavi z ostalimi karikaturami iz Frankovega banda pravi "ljepotan". Po tej kratki predstavitvi, kako je Ian postal član Frankovega banda, sledi odlična jazzovska improvizacija s pravcatimi Ianovimi solističnimi masturbiranji na saksofonu. Psihadelični "Mr. Green Genes" je ena izmed najbolj posrečenih burlesk na albumu z orkestralnimi aranžmaji, ritmom mrtvaškega sprevoda, vibrafonom, duhovito vokalno melodijo in pompoznim zaključkom.

"We Can Shoot You" je popolna avantgardna norčija z absurdnimi zvoki tolkal, noro improvizacijo na saksofonu in uporabo kazooja. "If We'd All Been Living In California" vsebuje dialog med člani The Mothers Of Invetion, kjer se člani pritožujejo nad finančnimi težavami in tem, da dobesedno stradajo. "The Air" je še ena dokaj uspešna doo-woop parodija z burleskno-sentimentalnimi vokali. Očitno Franku po albumu "Cruising With Ruben And The Jets" (1968) še ni bilo dovolj norčij na račun glasbe njegove mladosti, katero je izvajal s svojimi prvimi bandi. Izvrstni jazz rock fusion inštrumental "Project X" je brez dvoma eno izmed najboljših del na albumu. Med njegove glavne odlike sodi (za Franka precej nenavadna) subtilna melodija na kitari ter norčave improvizacije na tolkalih, vibrafonu in pihalih. Po časovnem prehodu se prelevi v temo iz psihadelične risanke. Tej nenavadni ljubezni do absurdnih motivov za psihadelične risanke se Frank še vrsto let ni mogel upreti. "Cruising Fo The Burgers" je še ena psihadelična burleska z norčavimi vokalnimi melodijami in satiro na tipičen ameriški najstniški vsakdanjik. V zaključku nastopi izjemno šegav "kavbojski" motiv.

Album se na drugem CDju nadaljuje s skoraj 40-minutnim (!) izsekom traku iz filma "Uncle Meat". Slednji je za poslušanje in morebitni smeh zanimiv največ trikrat potem pa že ni več tako zabaven. Po večini gre za precej absurdna flancanja članov The Mothers Of Invention, nekaterih njihovih prijateljev ter grupijevk s številnimi vmesnimi grotesknimi zvoki kot je denimo navijanje filmskega traku, brnenje brivnika, cmokanje itd. Vmes je slišati vse mogoče vrste bedarij od jamranja bobnarja Jimmya Carla Blacka z namernim španskim naglasom in s par besedami v španščini, oponašanja piščancev pa zvoke "prdenja", nažiranja s hamburgerji, tuširanja, vibratorja in kopico bolj ali manj sočnih šal o piščancih, predsednikih in pošastih. Eden izmed najbolj bizarnih trenutkov nastopi, ko začne igralka izpovedovati svoje seksualne fantazije o straniščih in pošastih, vmes pa se slišijo zvoki njene spolne aktivnosti. Vrhunec burleske nastopi, ko ta čudaška ženska (grupie?), ki je mimogrede očitno zelo požrešna na hamburgerje, spregovori par precej bizarnih o prej omenjenemu legendarnemu britanskemu bobnarju Aynsleyu Dunbarju, bodočemu članu Frankovega banda. Slednji na provokacijo odgovori na tipično britanski, sarkastičen način. Na koncu se sliši še izjemno absurden monolog z italijanskim naglasom. Skratka popoln filmski kolaž ekstremne bizarnosti in sploh si raje ne predstavljam, kako bizaren mora biti šele film. Sicer pa bi bilo popolnoma zgrešeno kaj drugega pričakovati od Franka in njegove "hungry freaks" tovarišije. Po tem teatru absurda zaradi, katerega je bila potrebna celo dvojna izdaja, končno nastopi še nekaj prostora za glasbo.

Sledi prej omenjeni avantgardni hard rocker "Tengo Na Minchia Tanta" (kar v italijanščini pomeni "jaz imam velikega tiča"), ki je bil posnet v popolnoma drugem časovnem obdobju, kar je več kot očitno po močno distorzirani kitari ter zvoku klaviatur. Vsebuje namerno absurdni jamrajoči vokal v italijanščini s številnimi opolzkimi besedami. Sledi še en krajši izsek iz filma, kateri je tokrat na srečo dolg manj kot štiri minute in na katerem se spet sliši jamranje tiste razvajene frčafele in še nekaterih žensk, ki na koncu doživljajo orgazem (to sicer še zdaleč ni bil zadnji izmed tovrstnih Frakovih zvočnih "ekscesov"). Kakšen Borat je s svojo bizarnostjo v primerjavi s Frankom resnično pravi šolarček. Za veliki finale nastopi še šest različnih verzij odličnega jazz rock fusion inštrumentala "King Kong", ki je gotovo najbolj znano delo z albuma, katero so čez nekaj let med drugimi priredili tudi manj znani britanski art rockerji Babe Ruth. Najbolj zanimivo je to, kako lepo se vsaka izmed njih prelije ena v drugo. Prvo verzijo so The Mothers Of Invention posneli v studiu, drugo je na svoj način interpretiral Dom De Wild, pri tretji je s svojimi norčijami aktivneje sodeloval Motorhead Sherwood, pri četrti je imel več prostora za svoje solaže saksofonist Bunk Gardner, pri peti so bili uporabljeni nenavadni efekti in zvoki medtem, ko je bila šesta posneta v živo med nekim nastopom na pop festivalu v Miamiju. Na njej v glavni vlogi na svojem saksofonu blesti Ian Underwood. Vseh šest delov se odlično dopolnjujejo eden v drugega in po mojem kot celota predstavljajo, kar vrhunec celotnega albuma in dajo obenem zelo dober vpogled na jazzovsko smer, ki jo bo Frank ubral na nekaterih naslednjih albumih.

"Uncle Meat" je po mojem Frankov avantgardno rockovski ustvarjalni vrhunec z originalno zasedbo The Mothers Of Invention s katero je leto kasneje izdal še dva posthumna albuma. Album je bil ob svojem izidu gotovo vsaj toliko inovativen kolikor je bil absurden in provokativen. Za tiste Frankove ljubitelje, ki od njegove obsežne zapuščine najbolj cenijo absurdno-satirično-psihadelične izdelke zgodnjega avantgardnega obdobja je "Uncle Meat" gotovo najljubša poslastica. Edino, kar mene včasih moti je to, da nisem vselej razpoložen poslušati tisti skoraj 40-minutni filmski dialog v njegovem drugem delu, katerega edina zanimiva stvar je historični zvočni vpogled v umetnikovo izjemno nenavadno družabno življenje. Ta problem se seveda, da zelo hitro reši s pritiskom na tipko za naprej, katero pa sam vse manj uporabljam (razen, če res nisem razpoložen) saj sem se tudi na ta absurdni filmski kolaž navadil kot na nek integralni del zaključene celote. Ne glede na to je "Uncle Meat" tako rekoč popolna sinteza absurdnega primitivizma musique concrete in kompozicijske genialnosti, ki presega meje popularne rock glasbe in orkestralne glasbe od klasike do jazza ter eden ključnih albumov za razvoj vseh bolj avantgardnih smernic znotraj progresivnega rocka. Kar se tega tiče gotovo spada med njegove najboljše izdelke sploh. "Uncle Meat" je še ena popolnoma unikatna, izvenserijska umetnina, katero brez raznih sklepanj kompromisov žanrsko sploh ni mogoče nikamor umestiti in kakršno je bil sposoben ustvariti samo en in edini glasbenik, Frank Vincent Zappa, ki je tisto leto, ko je izšel ta album slišal tudi na ime Uncle Meat.