Gibonni: Unca Fibre

Nadgradnja ali nadaljevanje ene najboljših plošč s prostora bivšega Jugoslavije – 'Mirakul'

Gibonni je eden tistih hrvaških izvajalcev, v katerega mojstrstvo ne dvomi nihče – celo tisti najbolj zagrizeni antihrvaški glasbeni kritiki in uredniki. Za seboj ima dolgo pot, veliko glasbenih izkušnje, znanje in šarm, hkrati pa sposobnost k sodelovanju pritegniti svetovne glasbene mojstre (Vlatko Stefanovski, Manu Katche, Tony Levin, Marko Ramljak).

S prejšnjo ploščo 'Mirakul' je Gibonni ustvaril delo ne zgolj hrvaškega ali evropskega, temveč kar svetovnega formata in zatorej tudi ploščo, ki je najbrž ne bo nihče presegel. Tudi on sam ne! In če je bila 'Unca Fibre' težko pričakovana plošča, za katero si mnogi želeli, da bi Gibonni z njo storil korak naprej, je toliko več razočaranih, saj so pričakovali več kot so dobili – zgolj nekoliko izpolnjeno nadaljevanje 'Mirakula'.

Nobenega dvoma ni – 'Unca Fibre' je mojstrska plošča s številnimi skladbami, ki jim bomo z veseljem prisluhnili še čez nekaj let, a se vendar ne morem znebiti občutka, da je bila ustvarjena s preveč preračunljivosti (podobno je recimo slišati tudi pri 'Intensive Care' Robbieja Williamsa, ki je ustvarjena za koncertno navdušenje). Nekatere skladbe se nikakor ne zaključijo, sicer dovršeni in domišljeni aranžmaji so preveč razvlečeni, v skladbah obstaja tista koncertna praznina, refreni se ponavljajo, poleg tega so kar tri skladbe ('Vrime da se pomirim sa svitom', Šta će meni moja dica reć' in 'Sebi dovoljna') v dveh različnih izvedbah.

Glede na dolgo čakanje te plošče smo upravičeno pričakovali več.