Nemški "metal orli" Primal Fear ostajajo zvesti dvoletnim presledkom studijskih izdaj. Ali raje recimo dve in pol letnih. Po letu 2009, ko je sredi maja izšel album "16.6.", je z nami tako "Unbreakable". Nič novega boste rekli tisti, ki spremljate skupino od pamtiveka. Nič novega boste rekli tudi vsi tisti malo bolj površni, ki poznate vsaj en studijski album skupine Primal Fear izdan pred "Unbreakable", ne glede kateri. Dejansko ni nič novega. Oziroma kar je novosti, so to tako malenkostne spremembe, da ne sprožijo niti najbolj nedolžno blagega trzljaja fiksne obrazne mimike. Nič novega. Le obrat h koreninam.
Primal Fear so doživeli v obdobju med obema albumoma novo spremembo v postavi. Rokada se je znova zgodila na poziciji kitarista. Navadno se tu dogajajo rokade pri Primal Fear. Bobnarja so zamenjali le enkrat, medtem ko ostaja bratska naveza Matt Sinner - Ralf Scheppers konstanta. Brez slednje namreč ni Primal Fear. Kakorkoli, kdor je odjadral na koncert skupine že na nemški del turneje novembra 2009, ko so Primal Fear predstavljali album "16.6." je bil začuden, da stoji na odru ob Henny-ju Wolteru Alex Beyrodt, ki je tisti čas nadomeščal v postavi (zaradi družinskih obvez) odsotnega Magnusa Karlssona. No na koncu, pa so se karte zasukale tako, da je zapustil skupino prav Henny Wolter, Alex Beyrodt pa je zavzel pri Primal Fear njegovo mesto. Kdor pozna Beyrodta, ne bo prav nič začuden. Mož je tako ali drugače povezan, kar se glasbene kariere tiče, tesno z Mattom Sinnerjem v svoji zasedbi Voodoo Circle, kot Sinnerjevih matičnih Sinner, ali drugih skupnih projektih. Torej je Beyrodt več kot preverjeno in zanesljivo ime za Primal Fear.
In kitarske solaže preko albuma so seveda nadgrajene in strupeno nazobčano navite, kot že dolgo ne. Verjetno ne od zlatih dni ko sta jih skupaj prašila Naumann in Leibing. Tako kot Karlsson je tudi Beyrodt klasično treniran kitarist. Še več. Beyrodt je znan po pravi Malmsteen obsesiji igranja kitare. Uporablja celo enako znamko kitare, pa tudi podobno se načička, ko stopi na oder. Del teh "Malmsteenovskih" veščin je prenesel Beyrodt k Primal Fear. In učnih lekcij ni bilo. Preprosto. Ker je Beyrodt sooblikovalec najboljših Sinnerjevih plošč, ki so izšle med letoma 1996 in 2003 (to je tistih edinih štirih konkretno metalsko povampirjenih), natanko ve kako se solažam streže tudi pri Primal Fear. Naveza Magnus Karlsson - Alex Beyrodt se je izkazala za odlično. V posameznih skladbah se znova izdatneje srečamo z okraski dvojnih kitarskih harmonij v tercetih, kar mestoma zbližuje novi izdelek s starejšimi Primal Fear albumi, zlasti prvimi tremi, ali celo z zgodnjimi Gamma Ray albumi.
Magnus Karlsson in njegov prirojeni Skandinavski dotik za razumevanje perfektne melodije, je implementiran v glasbo Primal Fear. To so pričeli izkoriščati Primal Fear z "New Religion", polno učinkovanje, pa je doseglo to z albumom "16.6."! Primal Fear so s tem, lahko rečemo v njihovi "zapiljeno nepremakljivi karierni špuri", najbolj izzivalnim albumom dokazali, da lahko njihova zaprisežena jeklena šablona zdrži nalezljivost vzgibov melodičnega rocka, njihova ostrina, pa ob tem ne more izgubiti niti kančka pregovornega "šusa". To so dokazali nekateri aranžmaji Magnusa Karlssona, kar se je odražalo zlasti na izdatnejši rabi klaviatur, kitarski riffi pa so jih normalno prenašali. No "Unbreakable", pa vrača stvari na svoje klasično Primal Fear meto. Klaviature so ohranjene oziroma tam kjer so, so vgrajene tako, da vzbujajo atmosfrerične učinke podobnih trenutkv albuma "Devil's Ground". To velja za odlično srednje hitro razpoloženjsko Born Again, posebej pa se učinkovito ko-eksistenčno veže z metalsko porogljivostjo, ko se fantje lotijo antemično epske osem in pol minutne Where Angels Die, ki se je skupini fantastično posrečila. Združuje v pravšnjem odmerku vse. Vzdržuje izjemno antemično vzdražnost epske bombastike, visoko kompatibilno združevanje vodilnih motivov, graduirano stopnjevanje vzdušja v eksplozivni refrenski napev in odličen medsebojni dialog obeh kitaristov v razpotegnjenem srednjem instrumentalnem delu. Dejansko vrhunec albuma! Melanholično pojeklenjeni orgazem albuma doživet v srednje hitrem tempu! In Ubreakable (pt II) osupne v razvoju spremenljivosti aranžmajev tekom minutaže. Na trenutke se s harmonijami uporabljenimi nad riffi zbližajo celo s starimi Iron Maiden, no najmanj s starimi Gamma Ray. Resnično Primal Fear niso zveneli tako klasično, kot na tem albumu, že od albuma "Nuclear Fire". Skladba And There Was Silence je primer odličnega obrata na album "Nuclear Fire" in njegovo naslovno skladbo (harmonično trzanje preko riffov, ki leži na ultra pospešenem tempu). Še posebej retro Primal Fear strupeno učinkuje Marching Again, ob kateri si bodo vsi pravi metalski gorečneži nedvomno hipoma razčesnili butice. Glavnino skladb tvorijo nezadržno našpičeni metal klofutači, ki stružijo nad ultravoltažnim kotaljenjem dvojne bas boben stopalke. Riffanje je strupeno povampirjeno, kot ni bilo od časov pisanja kitarskih fraz s strani Toma Naumanna.
Seveda je nekaj klišejskih fraz, ki so jih Primal Fear že pregulili dodobra v preteklosti in te delujejo pač blago naivno. Ena takšnih cvetk je refrensko vpitje "Bang Your Head!!!!" (neverjetno in Primal Fear dejansko nastopajo na ediciji tega nemškega festivala tudi v letu 2012) v skladbi Bad Guys Wore Black, ki nosi kitico bazirajočo na Acceptovsko dišeči kitarski frazi. Druga taka ničkolikokrat prodana "cvetka" skupine se skriva v oguljenem napevu refrena skladbe Metal Nation. Otvoritev s skladbo Strike je Final Embrace novega milenija (kitica!!!). Album zaključi Priestovska Conviction, kar je preverjen izbor skupine, poznan po podobnih potezah na preteklih albumih. Če se še enkrat spotaknemo ob večno spogledovanje skupine z Judas Priest najdemo le tega več tudi v odlično valeči Give 'Em Hell. A to oboževalcev skupine še zdaleč ne bo motilo, saj le vzbuja dodatno v njih čustva nostalgije. A to so pač oboževalci.
Ralf Scheppers ohranja vso svojo izjemnost in držo enega najimenitnejših heavy metal vokalistov v Nemčiji in Evropi. Mož, ki je od sredine osemdesetih aktivno vključen v glasbeni posel, ni v vseh letih izgubil niti trohice vokalne eksplozivnosti in izrednega ranga. Ralf poje superiorno in sapojemajoče tudi v najvišjih legah. Kot sirena za zračni preplah. S peresno lahkoto prenaša razvito moč iz srednjih leg v višavja in rjuje z nezmanjšano močjo v najvišjih vokalnih registrih. Mojstrska eksekucija vokalista, ki absolutno briljira s svojo vokalno držo! Lahko rečemo mirne duše, da mnogokrat ta Scheppersova izraznost znova dominira in izstopa v skladbah, v primerjavi z drugimi gradniki skladb.
"Unbreakable" je album, ki so ga Primal Fear dejansko morali ustvariti zase in za svoje oboževalce. Po nekaj albumih preizkušanja, je obrat h koreninam več kot dobrodošel. Fani so tak album počasi pogrešali in bodo zato razgrabili novi album, skupina bo prodala več majic v sklopu prodaje uradnih spominkov na turneji, posledično, pa bodo njihovi koncerti privabili še kakšnega firbca več. "Unbreakable" je za Primal Fear torej znova bolj starošolsko osredotočen album. Vzdržuje veliko stopnjo kompaktnosti in jasno goriščnico. Kompakten, kot že dolgo ne. Kompakten v smislu tega, da ohranja zvestobo pravoverni tevtonsko pojeklenjeni heavy metal drži njihovih prvih petih albumov. "Unbreakable" ni presenečenje. Ne novost. Je vrnitev na zvok in slog prvih treh Primal Fear albumov in kar se bombastične zabele srednje hitrih antemičnih skladb s kaviaturami tiče, na album "Devil's Ground".
na vrh