Če s čim, potem je slovenska metal scena brez dvoma bogata s thrash metalom. Pod Alpami gojimo tako prvovrsten Bay Area thrash (Eruption, Negligence), kot tudi surovejši tevtonsko zeljejedi thrash metal (Keller, Lintver). Le nekaj pa je zasedb, ki ni trdno zasidranih v enem izmed dveh svetov thrasha, zadnje čase so to na primer Teleport, še bolj pa Panikk, ki se z veliko gotovostjo prebijajo med vidnejše domače thrash zasedbe. Tudi zaradi tega ker je včeraj izšel njihov studijski prvenec Unbearable Conditions.
Panikk so nase sicer opozorili že s prvim demo posnetkom, ki je izšel leta 2009, a ga je pestilo še precej porodnih težav. Panikk so se na demu močno naslanjali na vplive zgodnje Metallice in zgodnjih Megadeth, precej tudi zaradi vokala Gašperja »Gape« Flereta, ki je precej spominjaj na oba vokalna velikana. Gapa je leta 2010 zasedbo razpustil, jo kmalu znova formiral, na dolgometražnem prvencu pa se Panikk predstavljajo v povsem novi luči. V luči prvinskega, brutalnega, surovega in agresivnega thrasha, thrasha kot ga, ali so ga, gojile zasedbe Vio-Lence, Demolition Hammer, Sepultura, EvilDead in Forbidden. Kaj to pomeni? Da nas čaka štirideset minut brutalnega thrash lomastenja, ki ga odlikuje predvsem mastno rifanje, dinamično bobnanje in poveljujoč vokal!
Ja, Gapa se je v času od dema pa do prvenca razvil v pravo vokalno pošast. Če je prej zvenel kot prehlajeni Dave Mustaine/James Hetfield, zdaj besni kot vodja, ki v kaosu in trušču pod nevzdržnimi pogoji kriči povelja in pri tem sam izgublja prištevnost in stik z realnostjo (ideja, ki jo povzema fantastična naslovnica za katero je poskrbel Mario Lopez in ideji primerno nekoliko spomni na Munchov Krik). Tako Gašperjev, kot napredek celotne skupine je osupljiv! Lep primer so naravnost popolno izvedeni skupinski »gang vokali«, ki glavnemu vokalu dodajo »punch« in prepričljivost, zvenijo pa tako dobro , kot da bi jih Panikk naučili Anthrax.
Panikk so prvenec naphali z mogočno energijo, ki bruha z vseh strani, krivec za to pa je, po novem, v prvi vrsti ritmično osnovana glasba. Ta je namreč polna silovitih, masivnih rifov, ki so zgrajeni naravnost mojstrsko in se kljub rahli monotonosti komadov ne ponavljajo in ne dobiš tistega občutka, da si nek rif že slišal nekje drugje. In ko pravim, da so rifi masivni so ti res mogočni in se vate brez usmiljenja zaletavajo kot cunami. Svoje k monumentalnemu, butajočemu zvoku doda še suverena ritem sekcija, ki je bobneča in rohneča, hkrati pa dovolj dinamična, da brez večjih težav sledi kitaram. Škoda le, da je bas praktično neslišen oziroma je pokopan pod neusmiljenim butanjem kitar. Kljub temu najboljši trenutki albuma bend dvignejo še za nivo višje; Panikk thrash namreč združijo s hardcorom, zato je na albumu precej crossover trenutkov, ti pa se v najboljši luči pokažejo, ko bend nenadoma iz nebrzdane hitrosti zadevo zaštopa in preseneti z odličnim občutkom za masten groove. Ta je po zaslugi mastnih rifov nosilec razvejane dinamike komadov, katerih najslabša lastnost pa je morda nekoliko prevelika podobnost med njimi. Oziroma bolje rečeno, večinoma sledijo formuli šus-stop-groove-šus. A je ta formula izpeljana na tisočine decimalk natančno, morebitno monotonost pa skupina uspešno razsuje z inštrumentalom Away From Reality in akustičnim Revelation of Truth.
Panikk z Unbearable Conditions niso postavili novih temeljev thrash metala, a to niti ni bil njihov namen. Njihov namen je bil posneti z mladostniško energijo nabit album. In ta energija šprica z vsake sekunda albuma. Albuma, ki znova pokaže kaj je to brutalni thrash metal in kako se ga igra. Albuma, ki te napolni z agresijo ob kateri zbledijo še tako neznosne okoliščine.
Ne pozabite, da bodo Panikk album premierno predstavili na "release partyju" v soboto, 16.3.2013, v škofjeloški Rdeči ostrigi (skupaj z Eruption in Hellsword).
na vrh