30. in 31. maja 2014 so imeli titani italijanskega simfoničnega progresivnega rocka Premiata Forneria Marconi (skrajšano PFM) dva ambiciozna koncertna nastopa v tokijskih dvoranah Dome City Hall ter Shibuya Duo Music Exchange, kjer so pred fanatičnimi japonskimi privrženci v celoti izvedli svoje najbolj popularne albume iz prve polovice sedemdesetih let prejšnjega stoletja. 31. maja 2014 so med drugim izvedli tudi koncertno verzijo klasičnega albuma »L' Isola Di Niente« (1974), ki je, razen ene skladbe v angleščini, vseboval besedila v italijanščini in je znan tudi po tem, da se je na njem PFM pridružil dolgoletni basist Jan Patrick Djivas. Djivas, ki je poleg originalnega bobnarja/pevca Franza Di Cioccia dandanes še poslednji član klasične PFM postave (originalni kitarist/pevec Franco Mussida se je nedavno odločil posloviti), je s seboj v band prinesel nekoliko bolj jazzovske vplive, kar se je poznalo na večini »L' Isola Di Niente« skladb in album se povsem upravičeno uvrča med vrhunce PFM diskografije.
Bandu je pri oživljanju »L' Isola Di Niente« standardov pomagal tudi domači, japonski pevski zbor, ki se je odlično izkazal pri dramatičnem uvodu naslovne skladbe. Večino vokalov je ponovno odpel bobnar Di Cioccio, medtem ko je nekaj minut pred mikrofonom dobil tudi kitarist Mussida, ki je od omenjene dvojice zagotovo slabši pevec, kar pa kompenzira z briljantnim igranjem električne in akustične kitare. Dobro izpade tudi edina skladba z angleškim besedilom, »Is My Face On Straight«, kjer je davno tega svojo poezijo prispeval Peter Sinfield (ex-King Crimson) in katero dodatno popestri razigrana harmonika, čeprav so njihove najmočnejše stvaritve od nekdaj tiste z italijanskimi besedili/vokali.
Med vrhunce posnetka sodita pozitivistična simfoprog koračnica »La Luna Nuova« ter epska poslastica z elementi jazz fusiona »Via Lumiere (Have Your Cake And Beat It)«, medtem ko nekoliko osladna ljubezenska balada »Dolcissima Maria« potrdi, da so PFM že od nekdaj, čeprav v manjših odmerkih, imeli dober smisel tudi za pop senzibilnost. Končni rezultat nadvse marljivega in strastnega koncertnega obujanja 'L' Isola Di Niente« skladb je odlični koncertni album »Un' Isola«, kjer legendam italijanske prog scene po tehnični in ambientalni plati ni moč očitati prav ničesar, čeprav tudi za njih leta v resnici neusmiljeno tečejo naprej.
»Un' Isola« tudi v živo zveni enako dobro kot je pred štiridesetimi leti zvenel originalni album »L' Isola Di Niente«, medtem ko PFM nadvse uspešno dokazujejo, da pri oživljanju starega materiala niso niti najmanj 'zarjaveli'. To je še ena v seriji koncertnih izdaj z obeh tokijskih nastopov, ki bo najbolj osrečila vse dolgoletne privržence, medtem ko je za vse tiste, ki band šele odkrivajo še vedno najboljše, da posežejo po originalnih, studijskih verzijah, ko sta se v bandu še nahajala kultni klaviaturist/pevec Flavio Premoli ter flavtist/violinist Mauro Pagani. Do zdaj so v seriji koncertnih verzij njihovih studijskih klasik, poleg »Un' Isola« izšli še »A Ghost« (na novo odigrani album »Photos Of Ghosts«), »Un Amico« (na novo odigrani »Per Un Amico«), »Un Minuto« (na novo odigrani »Storia Di Un Minuto«) ter »The World« (na novo odigrani (»The World Became the World)«.
na vrh