Kaj je moč povedati, napisati o možu s črno kitaro, o poetu prekmurskega melosa, o najpotentnejšem in najbolj slišanem slovenskem kantavtorju, kar doslej niste zasledili nikjer? S te strani Kolpe verjamem, bore malo, očitno pa je po dolgih decenijah oklevanja napočil čas za osvajanje balkanskih ravnic ter številnejših duš, ki naše bojda najzahtevnejše slovanske govorice ne razumejo najbolje. Po letu številnih poustvarjanj izjemnih doživetij ter prekrojeni bogati izdaji Čarobnic, ki so ponudile prgišče novih skladb tako ni pretirano čudila vest, da je Vlado Kreslin zbral skupaj venček bolj ali manj hrvaško zvenečih različic svojih skladb, s katerimi je ob izteku zanj bogatega in čarobnega jubilejnega leta 2013 podaril košček svoje duše ter srca tudi našim južnim bratom po krvi ter koreninah. Tu bi že uvodoma lahko dodali, da po seriji kompilacijskih kolažev tisočkrat slišanih skladb tokrat ne gre za popolno reciklažo čarovnije v tisti dobri znani šatuljici Kresotove popolnosti ter perfekcionizma, temveč da si je tokrat mož srčne poetičnosti dovolil tudi malce odstopanj ter rahlih organskih nepravilnosti, a s smislom, z dotikom odrske kemije, ki se je na koncertnih ali studijskih duetih z glasbeniki kalibra Šajeta, Zapadni kolodvor, Parni valjak, Indexi, Neno Belan, Mary Coughlan, Lidija Bajuk ali holywoodski mož s šarmom in resonantnim glasom Rade Šerbedžija, izkazala za enkrat bolj, drugič manj uspešno in magnetično privlačno. Prek ven in kapilar plošče, namenjene hrvaški publiki, se stekajo Mura, Drava, Temza, Mississipi ter še kakšni popolnoma avtohtoni pritoki srčnih rek. Blues, country in rock se po Kreslinu dani alkemični podkovanosti druženja dylanovske poetike, byrdovske senzualnosti ter po pettyjevsko igrivi pomenljivosti vnovič valovi ob krepkih odmerkih unikatne dozorele muzikaličnosti glavnega snovalca ter drugačnih vizijah eminentnih gostov, ki jih na albumu ne manjka. Hrvaška stran dobi dober poduk o kantavtorski barvitosti na lastni poti vztrajajočega Krpana, Slovenci pa, ker to naš narod potrebuje, novo kost za obiranje.
Kar ostaja identično ter nesporno, je dejstvo, da izdelku v produkcijskem smislu ne manjka nič. Glasba resonira z globino ter pravo mero kristalne ostrine, ki pa ne gre nikoli na rovaš topline ter mehkobe dobro znane sladkobe pomurskega dušnega nektarja, zna pa vas zbosti dejstvo, da bi bolj poglobljena lektura kakšnega kroatista bila tokrat le dobrodošla, saj se v mojstrovine po mnenju številnih ljubiteljev kvalitetne godbe tokrat lahko vtaknejo tudi tista ušesa, ki so na svoj jezik, lingvistične purizme ter spevnost stihov toliko bolj občutljivi in posledično alergični. Tokrat se izstavlja samo opazka, ki je dosledno dobronamerna, sinusoida lepote pa je temu navkljub v popolnem sozvočju z lepoto izvirnih skladb, ki pa jih je bilo že v samem izvornem trenutku predihavanja z balkanskimi pljuči nemogoče zaljšati in izpopolnjevati, saj je bila popolnost dana na posluh in čutenje že pred leti. Kako zveni tista sladka roža, ki smo jo poduhali s pomočjo Halgata, če se tekstovje prevede v hrvaščino? Umjesto koga roža cveti se z dobesednim prevodom ob spremljavi fenomenalne zasedbe Zapadni kolodvor, ki so konkretna in korektna spremljava Rade Šerbedžije, ne krni z ničimer. Ciganski melos se krasno staplja s Kreslinovim žametnim vokalom, ki šepetaje in sugestivno prevaja svoje sporočilo o senzualnosti, ljubezni, življenjski sli ter kozmični prepojenosti z metafiziko bivanja v prave parametre čutnosti in perfekcije. Malce trdo in okorno prevedena ter manj čutena je žal v izvirniku izjemna Cesta, ki ji tokrat manjka ritmike rim, senzualne duhovne mehkobe ter stihov, ki bi se dotaknili pravih erogenih točk v slovenske verzije navajenega srca. Tega ne rešuje niti nežni dotik Hammondov, ki se penijo pod Gjurinovimi prsti, niti zvočni dodatki brnenja motorjev po drumih življenja.
Med novejšimi skladbami, ki so po le letu dni obstoja dobile že hrvaško verzijo je nedvomno opojni jasminov grm, ki ga Vlado z očetom Milanom v napol prevedeni verziji podaja kot sintezo slovenskega in ostalega slovanskega dušnega bitja. Tisti bejli grm ima tudi tokrat pravo senzualno podstat klarineta, harmonike ter polno akustičnimi nenaelektrenimi impulzi popolne navdihnjenosti. Pjevaj mi in poj nato vnovič dokaže, da se je Kreso z Zapadnim kolodvorom dobro ujel ter ob zvokih tamburic, harmonike ter v družbi pravih neobremenjenih kerlcev popolno užival. To se čuti in sliši v vsakem potegu krhkih strun, zabavno pa je, da se v spevni napev vtkejo sonce nad planincami, zarja nad kantunom, ob galopu očkovih dveh šimanih konjičkov pa se pripeljemo do bolj elektrificiranega dela plošče. Resonantni dih skladbe Danas sam u molu primeša v celoto duh po šestdesetih, topli dotik najlepših let Juge, s presleyovsko zborovsko spremljavo pa se Vlado izkaže kot pravi mojster senzualne levitve, po irskih piščalih pa se v zgodbo vtke še malce sladko-grenke melanholije Irske, z žalostinko o življenjski izgubljenosti pa se lahko utrne vsaj malce žalosti ter otožnosti po časih, ki smo jih pred dobrima dvema desetletjema izgubili za vekomaj. Leta 2003 posneti Rulet pa je nekaj popolnoma drugačnega. Osebno ob zvokih dobro prežvečene skladbe slišim najprej Celine Dion melos, ki pa kmalu zajadra v vode Gibonnija, Tonyja Cetinskega, Kreslin pa v duetu s sladkim grlom Šajete ob stihih o tem, kako se svet vrti kot ruleta, kako pogosto stavimo na napačne barve življenja, izpade preveč mehko in neprepričljivo, da bi takoj na prvi posluh iz žepa vzel vžigalnik ter padel na precej razdvojeno dalmatinsko rockersko vižico, ki se ne prikupi niti po tridesetih in več posluhih. Kakšna mlada dama, ki pada na dalmatinsko poetiko ter kičasto polno orkestracijo bo verjetno dobila mehka kolena, moj srčni center pa ostaja ob melasno osladnem prelivu sladkorja nedotaknjen. Stvar okusa pač ...
Iz Goričkega grem sam raje v Piran kot S Mure na more Jadransko, kljub temu, da je tudi naš Savudrijski zaljev jabolko spora zgolj za sprte politične oportuniste v saboru ter parlamentu, pravi ljudje na mestu pa mej ne čutijo in ne vidijo. Neno Belan v duetu z Vladom funkcionira prav lepo in harmonično, biser Jadrana pa se prav sladko in poletno mamljivo prelije vse do čarobne Mure. Grad je sklepal drugi plošček Čarobnic, izjemna izvedba dueta z Dragom Mlinarcem pa daje tokratnemu ploščku malce karmične umiritve, težišča ter melanholične sanjavosti, čarobnosti, ki so jo Kreslin ter bogata sonična konjenica Draga Mlinarca na nosilec zvoka katarzično ujeli leta 2006 v zagrebškem Boogalooju. Ko pa nastopi trenutek eklektičnega stopnjevanja senzualnosti ter kresanja popolne uglašene energičnosti pomurskega rapsoda ter izvrstnega interpreta, šansonjera ter nehlinjenega glasbenega uživača Rade Šerbedžije v skladbi Nocoj igramo za vas, se pred očmi razplete Radetova pripovedna lepota albuma Orihi, vsi skeptiki pa ob pettyjevsko-dylanovski umazani blueserski navdihnjenosti lahko le snamejo klobuke ter rečejo: »Svaka čast!«. In nato malce Krpanovanja na način, ki ga zmorejo družno stkati razbeljeni zagrebški pop rock velikani Parni valjak ter naše gore kantavtorski list, ki je Političen song tudi zakrivil. To ni političan song zveni z jajci ter ravno prav spolirano, da so osemdeseta vnovič tu in zdaj. Aki Rahimovski si daje prostor za svoj ples, Kreso pa doda svojo točko na dobro izpete verze, hommage velikemu Krpanu pa zveni za odtenek preveč svaljkano preparjeno in za ščepec premalo raskavo. Vse je malce preveč mlačno in brez šusa, če smem tako napisati. Kitare pod prsti Hasanefendića in Brkića so sicer vrhunsko odbrušene, a jim manjka tisto nekaj, zaradi česar sem sam še naprej raje fan izvirnega Martina Krpana kot izposojevalcev tujega perja ...
Šetala se lijepa Mara na lep Kreslinu dani magični način spne pomurski in podravski sentimentalni melos, na katerega se lepo druži tudi sladki narodnim skladbam več kot primerni vokal res vokalno bogate Lidije Bajuk. Naelektrenost, statika popolnih čustev se nato lepo stopnjuje z duhom krasnih Indexov ter izvrstne skladbe Žute dunje (Voljelo se dvoje mladih), ki tokrat vabijo na ples z živo koncertno energijo. Sarajevski starogradski sentiš, ne, pravzaprav polnokrvni sevdah, ki zadane na prave strune tudi na tej strani Kolpe, dotakne srčno čakro s tisto pravo mero ravno prave stopnje karnevalske razglašenosti. Nato pa prestopimo bregove Mure in Drave ter Preko Mure, preko Drave zaplavamo v bolj varne vode preverjene kemije izjemnega Ptiča, ki pa v ničemer ne odstopa od izvirnika – tudi v jezikovni drznosti ne. Krasni pomnik na razprte roke ter let nad ravnicami Pomurja zazveni sicer na plošči, ki je bojda namenjena hrvaški publiki, kot polnilo, kot sicer lepi dražej, a v ničemer ne postreže ljudem, ki nas ne razumejo, s stihi, ki bi jim bili kaj bolj razumljivi. Sicer lepa skladba se z otožno upočasnjeno orkestracijo prelevi v nekaj povsem organsko krasnega, a prav tako v ničemer nadgrajenega. Ena pesem je vnovični vstavek preverjene albumske kemije, bolj drzen pa je koncertni duet z Mary Coughlan, ki kljub anglosaksonski jezikovni barieri pade na takte skladbe Dekle moje. Pristno in prisrčno uživaštvo smo spoznali na Čarobnicah. Tista črna kitara je sicer že skoraj nujno zlo na vsaki Kreslinovi kompilaciji, vendar ob izteku plošče lahko pogrešate nekaj inovativnosti ter morda še kakšnega dueta, ki bi lahko skladbo preoblekel v nekaj še ne slišanega. Nekako tako, kot to ob sklepu popotovanja podata Namesto koga roža cveti, ki prebije plafon občutij z res dobro kemijo prej omenjenega Šerbedžije, nakocinjenosti pa ne bi mogel pripisati sklepnemu dejanju albuma, mojemu paru ušes vedno ljubega zimzelenčka Od višine se zvrti, ki mu Severa Gjurin vzame erotični naboj, ostrino ter tisti tako krasni aureal svetniške lepote. Morda se motim, a medli nosljavi vokal samooklicane dive slovenske glasbe pusti na koncu malce medel priokus v ustih navkljub svojim osmim minutam psihedeličnega rajcanja, ki bi, tako menim, nedvomno bolje funkcioniral v koncertni izvedbi iz letošnjih Križank, ko si je Vlado oder delil z izjemnim Massimom Savićem, saj je bila ta verzija resnično eklektična ter vznesena, Severa pa mojo tokrat rahlo ubije. Vnovič, poudarjam, stvar okusa (ali pomanjkanja le-tega).
Da ne bo pomote, Umjesto koga roža cveti je klasični primerek Kreslinove umetniške navdihnjenosti ter dokaz, da se decenije bogatega ustvarjanja lahko po novem merijo tudi v epskih duetih, ki jih lahko sedaj čutite in slišite na enem samem ploščku, ni pa vse tako popolno, da bi sledile seda, ko je glas slovenske kantavtorske superirornosti zavel južno od Kolpe, nemudoma izjavljali, da bolje ne bi moglo biti nikoli. Drznem si trditi, da bi bilo lahko bolje, to pa trdim tudi zato, ker nas je beltinški poet per excellence doslej že dodobra razvadil, nam privzgojil dobršno mero okusa ter več posluha za kvaliteto (ali manjko le-te), sedaj pa se lahko zgodi, da ga isti metri, vatli kvalitete lahko pripravijo do tega, da si prizna, da je včasih limita že bila dosežena, za vnovični presežek pa bi bilo potrebno nekaj več. Morda kdaj drugič, ob drugi priložnosti ter z drugačnim naborom in izborom skladb, ki pa so tudi tokrat, navkljub vsemu, v ušesa ter srca publike natresla nova prgišča biserov lepote, le da tokrat niso čisto vsi biseri naravni, prvovrstni ter vredni stoječih ovacij.
na vrh