Ted Nugent je »žival«. Legendarna »republikanska pošast« z nadimkom »Motor City Mad Man« je prejezdila na svoji turneji leta 2011 naslovljeni z »I Still Believe Tour« celo domovino na katero je tako zelo ponosna in nas s tem svojim ponosom tako učinkovito draži, ko nanese beseda na njegove načrtno plasirane provokativne izjave. Ves smisel tega Nugentovega cirkusantstva, ki ga s svojim dolgim jezikom ustvarja možakar, leži seveda v tem, da si na tak način drži vseskozi na stežaj odprta vrata nenehne prisotnosti v vodilnih ameriških medijih. Da. Bere se patetično. Celo pomilovanja vredno. Zelo patetično, ko združimo to dejstvo z aksiomom: »Naj le glasba govori sama zase in nič drugega!« Dobri stari nakladač Ted, ki pa od leta 2007 ni izdal nobenega novega studijskega albuma. Torej lahko rečemo danes zanj, da je v ustvarjalnem smislu presahel, kot vse prostranstvo Sahare, ali površje Marsa.
Ted, lahko rečemo novodobni nomad, je znan po svojih izjemnih koncertnih spektaklih. Možakar dostavi maksimum. Energetski fluks je izjemen in koncertne izdaje Teda Nugenta v obliki uradnih izdaj, ali bootlegov niso zato nikakršna redkost. So vselej aktualne.
Ne glede na to, da je Nugent zadnjih šest let v ustvarjalnem smislu »suh kot poper«, pa njegov opus šteje skoraj enako število koncertnih, kot studijskih izdelkov (ti so naa stalnica od leta 1975 dalje), da k temu raznoraznih legalno in/ali ilegalno izdanih »bes tof« kompilacij raje ne prištevamo. Tudi »Live Ballisticrock« je natanko tisto, kar se od Nugenta pričakuje, ko stopi mož na pročelje koncertnega odra. Popolna bestialno podivjana prezenca slečenega drveža skozi esenco rock 'n' rolla! Seveda unikatno. »Servirana s prekajeno šunko in pečenimi jajci« torej. Kavboj z rančem! V srčiko bistva! Nugent je vse osnovo reklo rock 'n' rolla križal s prevleko blues glasbe in izpostavljal skozi ustvarjalno kariero izjemen voltažni izhodni učinek visoko udarne variacije power blues rocka, ki definira v grobem njegov glasbeni izraz.
Nobene hude filozofije ni torej moč iskati tukaj. Je pa nekaj jasno, Takšna glasba najbolje funkcionira v živo in zapušča ,ob njeni živi interpretaciji, največji efekt poslušalcu, ko govorimo o otipljivosti njene izrazne vsebine. Lahko rečemo, da pusti Nugent tudi v svojih ("Ohoho!") 40. letih glasbenega udejstvovanja na odru svojo dušo. O tem ni nobenega dvoma tudi, ko trčimo v vsebino tega novega koncertnega albuma. Kompozicije so prežete z dolgimi jam točkami, kjer stoji seveda v ospredju Nugent s svojimi neusahljivimi kitarskimi potegavščinami. Njegova kitara znova nezadržno hrešči in ob Nugentovi robato predirljivi vokalni karakteristiki, mestoma že kar kričavi, Nugenta dosega koncertni dokument nov učinkovito izpeljan zvočni izkoristek. K temu dodaš le še kompaktno ritem sekcijo in največ še eno ritem kitaro, ki učvrščuje kitarske fraze.
Nugenta spremlja na odru izredna posadka, ki jo tvorijo njegov legendarni pajdaš še iz časov sedemdesetih Derek St. Homes (kitara, vokal), nadalje bobnar zasedbe Dokken Mick Brown in bivši Rainbow basist Greg Smith. Nugnet se sprehodi po katalogu svojih najbolj prepoznanih klasičnih skladb in albumov, ki so ga že v sedemdesetih vrezali za vekomaj z debelimi črkami na zemljevid rock 'n' rolla. Nughern ostaja še naprej tisto kar je od vselej želel biti. Ali vsaj tisto, po čemer je želel, da bi ostal za večno vsem v spominu. Talentirani glasbeni »norec«. Unikatnih razsežnosti! To je torej dvojni koncertni dokument ki ga bodo ljubitelji njegove glasbe pograbili hipoma. Je izkušnja, ko se vse sile pekla utrgajo z verig in je sleherno zadrževanje in mencanje prepovedano. Le popoln rušilno rockovski razvrat. Ob vrhunski eksekuciji ostaja Nugent v svojem prepoznanem odrskem ekscesu torej popolnoma kredibilen glasbeni peklenšček.
Tisti ljubitelji rock glasbe, ki ste razvili višji nivo čuječnosti in ste v letih poslušanja glasbe izostrili čut za zvočno finomehaniko, boste tudi to pot naleteli na trd oreh. Nugentov ego je namreč nepopustljiv in njegovi vzkliki med jami in vpitje, delujejo dobesedo moteče in vsiljivo. Na to morate biti pripravljeni in to mrate sprejeti, sicer je ta album zelo težko poslušati. Ker prav ti nenehni vzkliki Nugenta dobesedno prekrivajo izpostavo kitarskih fraz. To je pač cena. A to pri Nugentu, »detroitskem rock 'n' roll dinamitu«, že davno ni več nova ugotovitev.
na vrh