Včasih je razvoj posamičnih skupin lahko še kako zanimiv. "Ultra Beatdown" je četrti studijski album najhitrejše skupine na tem planetu, ki še lahko fizično ustvarja glasbo z delom kosti in mišic. Glede na to, da so DragonForce Britanci, je prav lepo srečati skupino, ki prihaja iz območja, katero je dolgo negiralo ponovno ekspanzijo power metala in revitalizacijo starošolskih melodičnih oblik preigravanja heavy metala. Seveda je faktor, ki je prevesil tehtnico v prid vrednosti sleherne investicije potencialna tržna šokantnost, ki jo DragonForce lahko dosegajo, uporabi vse generičnosti navkljub, z igranjem na vso moč in kar se da hitro.
Glede na ekstremno tresenje morja not, tonalitet v melodijah, posamičnih komadov niti ne gre primerjati, kajti zvenijo si na moč podobno. Generičnost torej v vsej biti. Vendar pa je prekrita z omenjenim agresivno hitrim igranjem, ki je stkano v ogrodja skladb tako, da poslušalca nenehno navdušuje. Ta element se je to pot izkazal za silno posrečenega. Zakaj?
Razvoj v to smer je bil nakazan z "Inhuman Rampage", vendar pa je ta album deloval dvorezno. DragonForce so na njem izgubili mlečno zobovje, stresli vso svojo potenco v želji za dokazovanjem, a dosegli tudi nastavke, ki bi jih lahko peljali v prihodnje tudi "navzdol". Kljub temu, da je povzel v osnovi odlično izhodišče za zrelostno nadgradnjo, je hkrati deloval precej nepovezano in je v tem elementu lahko dejansko popolnoma zmedel poslušalca. Zato je obstajala nevarnost, da bodo DragonForce v neinventivnosti ter generični samoparodiji potopili sami sebe z novim albumom. "Ultra Beatdown" pa je dokaz, da so fantje spretno izkoristili "Inhuman Rampage", da iztisnejo iz slednjega najboljše.
Skladbe na "Ultra Beatdown" so izpilili v smiselne celote, ki odvračajo sleherno črno misel, da se nahaja za instrumenti trop pavijanov, ki so skadili obilje "crack-a" v studiu, ko so snemali album. Skladbe novega albuma delujejo kompaktno zaključeno. Fantje so divjanje solaž kitar in klaviatur povsem udomačili in jih nevtralizirali znotraj mini epskih suit, ki si zaslužijo takšno oznako zaradi dolžine med 7. in 8. minut. Trik leži v ultra melodičnosti, ki se motivsko silno okusno dopolnjuje in v kateri ekstremna hitrost, ki jo fantje razvijajo skozi izvedbo, deluje kot zahtevano atmosferično dopolnilo, ki hkrati pozitivno osupne in šokira poslušalca. Torej DragonForce so se uspešno znebili elementa "posiljenosti in nadležnosti", kateremu bi pristop, ki ga gojijo z igranjem na vso moč, le z malo manj "samokontrole", pri piljenju končne podobe skladb, zelo hitro in z lahkoto podlegel.
Skupina servira odličen preplet vseh gradnikov v sočno klasično simfoničnim aranžmajem zapisano zmes, motivsko razgibanih, a vseskozi kompaktnih, skladb glav in repov. Torej to je nekaj, kar so deloma razvijale skupine, kot so Symphony X, Blind Guardian ali Rhapsody Of Fire in je danes nekako v ekstremu uspelo do skrajnih fizičnih meja prignati ravno DragonForce.
"Ultra Beatdown" se lahko pohvali z zelo uravnovešeno in kontrolirano produkcijo. Vokal je kljub dominaciji kitarskega igranja, še vedno ohranil vlogo avtoritativnega poveljnika, ki s čistim melodičnim pristopom širokega ranga in zahtevane eksplozivnosti, vseskozi spretno kroti nezadržno "bljuvanje" kitarskega ognja. Mestoma so kitarske solaže tako stanjšanega zvoka, da delujejo, kot bi bile speljane skozi efekte sintetizatorjev, kar ni res. Zanimivo je tudi nenehno okraševanje solaž s tremelom, z nepoboljšljivim zvočnim učinkom "konjskega rezgetanja".
DragonForce so z novim albumom izpeljali korak, ki jih je privedel na višjo razvojno stopnico. Odlično je povzel nastavke predhodnega albuma in serviral visoko smiselnost sicer kompleksnejšega v DragonForce skladanju. Gre za zelo verjetni ustvarjalni klimaks, ki je mojstrsko povzel agresivni pristop plasiranja hitrosti izvedbe s samim aranžiranjem, s katerim so DragonForce ponudili silno poslušljiv, visoko melodičen, hitro osvojljiv album. Kot takšen bo masovno dostopen slehernim ušesom. Nasploh je to album, ki ohranja smiselnost danih aranžmajev in zaradi bistre implementacije doseganja ekstremnih hitrosti v ročnih spretnosti, poslušalca nenehno navdušuje in zabava.
A imejte v glavi vseeno vključeno varnostno varovalko. Ker je to album zgrajen na trivialnih generičnih vzvodih vedite, da je silno predvidljiv in se ga hitro "nažreš". Zaradi ekstremnega igranja, zapisanega šolskim pravilom, mu manjka tragičnega vzdušja in je v ekspresiji čustev popolnoma kastriran. DragonForce pač z njim dokazujejo, da so pozitivno naravnani fantje, ki jim v življenju ni bila nikdar storjena krivica in so odraščali varno in lepo otroštvo v nedrjih svojih mater. Po tej plati, so žal artistično globoko omejeni, ker se jim za določene stvari v življenju ni bilo potrebno nikdar boriti in so pač le srečno padle z neba. Zato bdi v zraku upravičen strah, da je zenit skupine z "Ultra Beatdown" dosežen in da se bodo DragonForce z naslednjimi albumi le še ponavljali. Tudi biti "hiter kar se da" v izvedbi, postane poslušanju nekoč dolgočasno.
na vrh