Siddharta, eden najmočnejh glasbenih artikov slovenske rock'nroll scene, zaključujejo leto 2015 še z drugim studijskim albumom. Po albumu »Infra«, ki je izšel sredi junija, prihaja tako še album »Ultra«. Po pričakovanju je album »Ultra« nekoliko drugačen album. Predstavlja blažjo deviacijo v plastiranju eksperimenta oziroma izraznega preizkušanja. Kar je le dobro. Samo-repeticija, nasploh ob pogosti izdaji novih studijskih albumov, zagotovo lahko deluje moteče, skupini pa na dolgi rok zbija artistično kredibilnost. Siddharta torej z novim albumom zavrača možna namigovanja, da se je v ustvarjalnem smislu varno nastanila v »ugodju« pridobljene popularnosti, ki si jo je trdo prigarala v začetnem delu svoje kariere.
Tistih nekaj novitet, ki se jih drži pridih eksperimenta, je postavljenih na sam začetek in na konec albuma, zato bodo vsi tisti, ki zahtevajo tudi na novem albumu nekakšen »oddaljen« sentiment klasične Siddharte potešeni, saj je jedro albuma med drugo in vključno osmo skladbo, trivialno rešljiva, že preverjena in zategadelj povsem domačno zveneča Siddhartina glasbena receptura. V mnogočem sledi album »Ultra« predhodniku »Infra«, kar je povsem logično. Siddharta še vedno nadvse učinkovito kupčuje s kreacijo zapeljive kombinacije grabežljivih razpoloženjskih stanj ter izrazite muzikaličnosti. Tega so znova polni refrenski napevi. Med točkami lovi zlasti skladba Nastalo bo podobno, kot nekateri trenutki albuma »Infra«, sentiment klasičnih Siddharta in bi se zelo dobro znašla tudi na albumu »Rh-«. Posledično je skladbe že poln Val 202.
Uvodna Volk o ovce, kjer je bend za graduirano stopnjevanje uvodnega vzdušja uporabil vzorec narativa radijskega valovca Mihe Šaleharja, preden raznese skladbo v besneče razpenjenem diktatu znamenite Tomijeve vokalno eksperiemntane »odsekanosti«, je prva zanimiva poteza albuma, ki uspešno vzbudi pozonost slehernega glasbenega firbca, ko si zarotira album. Na mestu otvoritve, bi jo glede na preostalo vsebino albuma lahko zamenjala »energetsko zbližana« in prav tako rockovsko razgaljena Terminal. Druga zanimivejša točka albuma je deveta skladba In Leviatation, ki uspešno združuje Siddharta slog z elementi trenovskega DJ-evstva. Plesnost in izrazita muzikaličnost sta uspelo stkani. Šibka točka te skladbe je občasno manj posrečeno plasiranje angleških besed v melodijo, ki jo peljejo vodilni vokali. Govorim mestoma. Občasno v kiticah. Angleščina tako ali drugače ni bila nikdar najboljši Siddhartin zaveznik. Deseta skladba je naslovljena, kot Strele v maju, na album pa privabi še drugega posebnega gosta, Damirja Urbana. Ko so Siddharta začeli s kariero, so si reški Laufer že postavili spomenik z neminljivim zimzelenom Moja voda, člani vzhajajočih Siddharta, pa so jih videli verjetno v tistem času, kot neke vrste vzornike. Skladba Strele v maju dostavlja izrazito temačnost, nad katero se pne svečano-teatralno zazrta atmosfera tipske Siddharte. Čutnega koprnenja vokalne interpertacije, ki jo je seveda znova v izobilju preko celotnega albuma, pa zanimivo ob sodelovanju Urbana in Tomija, ne prinaša nobenega izraznega presežka. Občutek je da, Tomijev vokal pri vsej stvari povsem zadošča in da Urbanov, ki v produkciji mestoma celo namerno prekriva Tomijev, prej zavira, kot vzpodbuja atmosferični razvoj dogodkov znotraj, sicer v vsem kvalitetne skladbe kombiniranja slovenskih in hrvaških verzov.
Torej pred nami je znova tipičen Siddhartin album, kar pomeni, da Siddharta niso pretiravali z idejno deviantnostjo od zakoličenega sloga, oziroma je tistih nekaj malih novosti uporabljenih tako, da ohranjajo Siddharta z novim dokumentom pridobljeno artistično zrelost, ki zadržuje obenem tudi zahtevano kakovost. V aranžersko produkcijskem smislu seveda. Bend torej ne spi na lovorikah in »Ultra« prinaša nekaj zanimivih novih glasbeno kreativnih potez, ki jih je Siddharta na moč učinkovito vtkala oziroma inkoroporirala v zaščitno znamko sebi lastnega aranžiranja oziroma artizma. »Ultra« je tako mlajši »Infrin« brat, ki je znova nadvse uspešno shodil.
na vrh