UK: UK

UK so bili progresivno rockovska superskupina, ki je nastala konec 70-ih kot eden zadnjih poskusov kako obuditi tedaj že pošteno usihajoče zanimanje za progresivni rock in skupaj združiti nekatera največja imena tega glasbenega žanra. Ni jih malo, ki jih štejejo za nekakšen evolucijski člen med King Crimson in Asio. Kljub temu, da se to sliši sila nenavadno, še posebno, če se med seboj primerja običajne zvokovne karakteristike obeh prej omenjenih legendarnih skupin, pa marsikaj glede te sila zabavne metafore kar drži. Dovolj je že samo, če se ozremo k imenom, ki so sestavljali to kratkotrajno, a med ljubitelji simfoničnega progresivnega rocka nedvomno kultno skupino, eno izmed zadnjih, ki je tedaj še ohranjala vero v razvoj progresivnega rocka in je že vse jasno.

Prve kali za nastanek UK so začele rasti že takoj po (prvem) razpadu King Crimson, ko sta basist in pevec John Wettom ter bobnar Bill Bruford, oba med najbolj iskanimi glasbeniki tistega časa, nenadoma ostala brez zasedbe pri kateri bi lahko aktivno prispevala svoje lastne ideje ter se razvijala ne samo kot glasbenika, temveč tudi kot komponista. Medtem, ko se je Wetton v tem času nekako znašel ter se še naprej sončil v soju odrskih žarometov kot basist Uriah Heep in Roxy Music, je Bruford, ki je leta 1972 zapustil komercialno privlačnejše Yes za to, da bi se lahko pridružil King Crimson, ta razpad sistema veliko težje prebolel. Kratkotrajno služenje kruha v vlogi priložnostnega bobnarja Gong in koncertnega bobnarja Genesis ga ni potešilo, prav tako ni ustrezalo potrebam njegove ljubezni do jazz fusion rocka.

Po teh kratkotrajnih izkušnjah sta se odločila ponovno združiti svoje moči. Prvotno ime za skupino naj bi bilo British Bulldog, a sta se raje odločila za drugo ime in s tem drugačno izražanje britanskega patriotizma. Sprva sta si želela na mestu klaviaturista videti Ricka Wakemana, a se je ta ravno v tistem času odločil, da se bo rajši vrnil nazaj k Yes. Namesto njega sta v svoje vrste sprejela vsestranskega Eddieja Jobsona, ki ni bil samo izvrsten klaviaturist, temveč tudi izjemen električni violinist. Slednji, nase je prvič opozoril pri simfo progresivcih Curved Air, je bil že njun stari znanec, saj so se prvič srečali že, ko je Jobson v vlogi priložnostnega glasbenika poskrbel za studijsko reanžiranje nekaterih delnic na King Crimson koncertnem albumu "USA".

Kasneje sta z Wettonom okrepila stike še v Roxy Music. Največje spoštovanje in glasbeno veljavo pa si je Eddie nedvomno priboril kot nekdanji član zasedbe genialnega Franka Zappe. Kot zadnji se jim je pridružil jazz fusion rockovski kitarski virtuoz Allan Holdsworth, nekdanji član Soft Machine, potem, ko je bil nekaj časa v igri tudi Eric Johnson. Že samo prelet teh imenitnih imen je vzbujalo spoštovanje pri vseh ljubiteljih progresivnega rocka in ti so se lahko upravičeno nadejali zares fantastičnih rezultatov. V nasprotju z Asio, čez nekaj let, tedaj niso bili razočarani, prej očarani.

Istoimenski prvenec UK je bil namreč prežet z izjemnih skladateljskim in tehnicističnim perfekcionizmom, v sebi pa je združeval večino izmed najboljših elementov njihovih nekdanjih skupin na čelu s King Crimson in Yes. Celostno podobo "UK" odlikuje izjemna harmoničnost znotraj virtuoznosti posameznih glasbenikov, raznovrstni in večplastni simfonični ter jazzovski aranžmaji znotraj strukture posameznih del, po jazzovsko organizirana ritmična razvejanost, izvrstne vokalne harmonije ter uporaba nekaterih nenavadnih taktnih načinov (denimo 7/4 rif na "In the Dead Of Night", njihovi najbolj znani skladbi, ki jo veliko glasbenih poznavalcev pozna tudi po priredbi v izvedbi švedskega kitarskega megalomanijaka Yngwieja Malmsteena). Veliko prostora je tudi za občasne sladostrastne solaže na električni violini in za neobičajno uporaba sintetizatorja Yamaha CS-80 s pomočjo, katerega se je Jobsonu posrečilo, da je lahko zelo natančno ujel izjemno živ in poln zvok.

Na albumu ni enega slabega dela. Izpostaviti gre predvsem že omenjeno klasiko "In The Dead Of Night", ki je s svojim križanjem jazzovskih ritmičnih razgibavanj, za tisti čas skorajda revolucionarne rabe sintetizatorjev in visoke melodičnosti postavila nekatere standarde za progresivni rock v naslednjem desetletju. Ne gre pa pozabiti tudi na njen kontrastni pol "By The Light Of Day", kjer se skupina izkaže v vlogi izjemnih mojstrov gradnje kontrastnih in dramatično naraščajočih atmosfer. Kratki inštrumental "Presto Vivace And Reprise" je pravcata učna šola progresivnega rocka v malem, kjer se po krajšem intervalu z Jobsonovimi klaviaturskimi vragolijami, povrne osrednji motiv in refren z "In The Dead Of Night".

Z bogatimi orkestralnimi zavesami prepredeni "Thirty Years" ponudi Wettonovo zaščitno vokalno melanholiko, katero nasledi konstantno menjavanje bogatih aranžmajev in ritmičnih prehodov, nekje na pol poti med simfoničnim prog rockom in jazz rock fusionom. Izvrstni inštrumental "Alaska" ponudi številne zlovešče pasaže na sintetizatorjih ter dih jemajoče ritmične mojstrovine. Nepričakovano se prevesi v izjemno zanimivi "Time To Kill", ki s svojim melodičnim refrenom že ponudi nekatere arena rock finese, katere je kasneje Wetton z Asio do potankosti izpilil. Kljub temu gre za visoko eksperimentalno stvaritev s številnimi virtuoznimi inštrumentalnimi ekspadami in solažami na električni violini ter kitari, katere so čista nebesa za vsakega progoljubca. Naveza Wetton-Bruford ves čas melje z uničujočo močjo in unikatno dinamiko s kakršno sta zaslovela že pri King Crimson.

"Nevermore" vsebuje številne klasicistične prijeme na kitari, povsem specifične Holdsworthove solo vložke, izobilje elementov fuzije klasike, jazza in rocka ter kopico meditativnih trenutkov, ki dokažejo, da so imeli obenem tudi izjemen smisel za pisanje kompozicij, ki s svojim romantičnim patosom na poslušalcu še dolgo pustijo močan vtis. Po tem, kar je Holdsworth prikazal na tem izdelku, je kar težko verjeti, da so svoj naslednji (in zadnji studijski) album posneli ne samo brez njega, temveč kar brez uporabe kitare. Melanholični "Mental Medication" je zelo dober zaključek, ki ponudi številne jazzovske ritmične preobrate, predvsem pa je poligon za Wettonove vokalne bravuroznosti in Jobsonove avantgardne klaviaturske okraske prek katerih dokaže, da je bil res nadvse uspešen Zappa učenec.

"UK" si je že kmalu po izidu, povsem upravičeno, prislužil naslov mojstrovine progresivnega rocka, kakršno uživa še danes. Wettonu in Brufordu, tedaj še vedno velikima glasbenima inovatorjema, se je po razpadu King Crimson še kako hotelo igrati kreativni progresivni rock in z UK, še posebno pa s tem prvencem, se jima je popolnoma posrečilo uresničiti svoje nakane ter ponuditi nekatere najboljše glasbene fantazije njune kariere. Povedati je treba še, da je bil "UK" že ob izidu izjemno vpliven album, ki je vplival na generacije progresivno rockovskih glasbenikov. Njegov naslednik "Danger Money" (1979) je bil še en odličen izdelek, a nekako ni uspel več doseči njegove globine, je pa že začrtal nekatere zvokovne smernice na katerih je kasneje gradila Asia. Zanimivo bo prisluhniti ali bodo Jobsonovi UKZ, njegova sodobna različica UK, ki v Treyu Gunnu prav tako vsebuje nekdanjega King Crimson basista, vredni tako imenitne zapuščine.