Magma: Udu Wudu

Po običaju je tudi po albumu Wurdah Itah pri Magmi prišlo do velikih sprememb v zasedbi. Na Udu Wudu pravzaprav igra kopica novih glasbenikov. Večinoma gre za Magmine znance (ki so igrali že prej s skupino v živo), nekateri pa so preprosto studijski glasbeniki. Tokrat ni nobene kitare, Stella Vander poje le na eni skladbi, tudi Klaus Blasquiz ni vedno prisoten. Edini stalnici sta Vander In Top (Top ni prisoten le na Weidorje). Znamenitost tega izdelka je, da večina skladb tokrat ni zrasla na zelniku Christiana Vanderja, saj je ta namreč vajeti prepustil Jannicku Topu, basistu skupine. Vander je celo nekoliko šaljivo dejal, da gre za solo album Jannicka Topa, a se mi zdi to nekoliko krivično, saj je v glavnem pred tem vse skladbe pisal Vander. Top je odgovoren za dve skladbi (epsko De Futura in Soleil D'Ork), Vander je skomponiral ostale, z izjemo Weidorje, ki je bila delo Klausa Blasquiza ter Bernarda Paganottija. Paganotti je po tem albumu ustanovil zelo zanimivo skupino Weidorje (poimenovano po tej pesmi), kjer so mešali prvine zeuhla in jazz-rocka.

Udu Wudu je prvi album, ki ni nadaljeval zgodbe o planetu Kobaia. Gre za posamezne skladbe, ki v glavnem nimajo povezave z Vanderjevo epsko zamislijo. Nekatere so sicer povezane s tem namišljenim planetom, ostale pa so čisto navadne skladbe, brez povezave s prejšnjimi albumi. Besedila so še vedno v nekem čudnem jeziku, čeprav le ta ne zveni vedno kot "kobaianščina", tako da se tudi v tem pogledu tradicija ni nadaljevala.

Album se začne z zelo posrečeno jazz-rock zadevo z latino pridihom. Je eden redkih Magminih komadov, na katere bi se dalo celo plesati. Presenetljiva je tudi zelo lahkotna in optimistična atmosfera, ki jo še posebej poudari zvok trobente. Weidorje zveni kot da bi bila posneta v nekem drugem studiu. Zvočna kvaliteta in produkcija sta precej slabši, v glavnem vse skupaj zveni nekoliko pridušeno. Škoda, saj je to ena najboljših stvaritev na albumu. Pokaže se kako bo zvenel album zasedbe Weidorje, le da je tukaj kompozicija bolj skoncentrirana, manj pa je tudi jazz-rock soliranja in preigravanja. Struktura je sicer dokaj klasična, a so melodije dovolj dobre, da to niti ni pomembno. Tudi naslednja skladba je podobno temačna z dokaj preprosto zgradbo in par zanimivimi melodijami. Tukaj so vokali nekoliko boljši in operni, kot na nekaterih prejšnjih albumih. Soleil D'Ork je precej tipična kompozicija Topa. V tej repetitivni in nekoliko dolgočasni skladbi se čuti mističen in orientalski pridih. Zombies je poleg naslovne skladbe edini "divji" komad. Tempo je zelo hiter, ozračje je temačno, zanimivi pa so tudi vokali (še predvsem renčanje Blasquiza). Za konec pa sledi epska De Futura. Mnogi menijo, da gre za Topovo mojstrovino, meni osebno pa se zdi zadeva precej prazna. Skladba ni osredotočena, preveč je ponavljanja, dolgočasnih delov, ki ne vodijo nikamor. Večinoma ostane skladba na enem mestu, ni skoraj nobenega nadgrajevanja. Če bi šlo za kompozicijo, ki bi bila dolga deset minut ali manj, bi lahko bila zelo dobra, a tako je preveč razvlečena. Še posebej pretirava Top s svojimi enoličnimi basovskimi vložki. Sicer mi je njegov slog precej všeč, a tukaj je šel predaleč. Morda le jaz ne vidim mojstrovine te skladbe, Magma namreč še dandanes zadevo dostikrat odigra v živo.

Najbolj opazen vidik na tem albumu je doneč bas, ki preglasi vse ostale inštrumente. Tukaj in na Attahk je ta inštrument najbolj slišen in opazen. Na trenutke celo zveni kot kitara. Vander občasno doseže najboljše bobnarske trenutke v svoji karieri, še posebej na bolj hitrih skladbah, kjer s silovitimi in natančnimi prehodi pokaže vse svoje kakovosti. Vokali so na žalost le solidni. Estetsko jim sicer ni kaj očitati, le premalo so raznoliki in enodimenzionalni. Ni tiste znamenite večglasnosti in zborovskega petja, kot smo to pri tej zasedbi vajeni. Klaviature so manj kvalitetne kot na predhodnih izdelkih. To gre predvsem na račun nekoliko preveliki uporabi sintetizatorjev. Magma je bila vedno najboljša, ko se je uporaljal električni klavir (ali pa navaden). V glavnem klaviature odigrajo manj pomembnejšo vlogo, saj kar dostikrat vodilno vlogo prevzamejo bas in bobni. Tako se obrne tisti tipičen rock vidik, da so bas in bobni ritem linija. Pri Magmi dostikrat klaviature služijo v ta namen, medtem ko bobni in bas prevzamejo glavno vlogo. To je pravi Rock in Opposition. Parkrat se pojavijo tudi pihala in trobila, ki precej poživijo glasbo in ustvarijo bogatejši zvok.

Album zagotovo ne sodi med njihove najboljše izdelke. Zdi se kot da bi bil narejen prehitro, prav tako ni nobene konsistentnosti, skladbe ne tečejo kot celota, ni neke rdeče niti kot na prejšnjih albumih. Tudi vokali so dosti šibkejši. Niso tako večplastni kot na Mekaniku, Wurdah Itah ali celo Kohntarkoszu. Skladbe so strukturno precej bolj standardne in običajne. Za nekatere bi lahko celo trdil, da spadajo v kategorijo pop glasbe. Manjka neka globina, ki je bila na boljših izdelkih prisotna v obilici. Zdi se kot da Christian Vander ne bi vedel kako naj z Magmo nadaljuje, zato sta ta album in Attahk neke vrste tranzicijska albuma, kjer je iskal novo zvočno podobo, da bi skupino popeljal v drugo obdobje in dimenzije. Res je, da mu je v smislu zvoka to do neke mere uspelo, saj namreč album ne zveni kot kakšen predhodnik. Inovativnosti prav gotovo ne manjka, ni pa tiste umetniške inspiracije, ki je bila mnogokrat prej prisotna. Na srečo pa mu je to uspelo popraviti na naslednjem studijskem izdelku, ki je pokazal več melodičnih navdihov in je izpadel kot lepa celota. Udu Wudu na žalost trpi zaradi pomanjkanja dobrih idej in neizdelanih skladb, je pa kljub temu pri vsaki skladbi kaj zanimivega in kvalitetnega, nobena pa ni mojstrovina. Ta album bi priporočil bolj zbirateljem, tiste pop skladbe pa bi nemara lahko pritegnile tudi kakšnega poslušalca, ki mu Magma drugače ne bi bila privlačna.