S progresivnim metalom je večinoma tako, da moraš oblikovati prepoznaven zvok in vanj vnesti vsaj še kakšno dodatno zvočno 'začimbo', če želiš doseči večji krog (zahtevnih) poslušalcev, saj se pogostokrat zgodi, da je ta žanr za večino ortodoksnih metalcev preveč kompleksen, medtem, ko se progrockovski puristi ponavadi začnejo med poslušanjem hitro dolgočasiti, če se stvari slučajno preveč ponavljajo, kajti dejstvo, da so vsi glasbeniki v bandu mojstri svojih inštrumentov slednjim ponavadi ne zadostuje.
Američani Symphony X so našli zmagovito formulo v simfonično usmerjenem pristopu k progresivnemu metalu, kateri vsebuje neoklasicistične kitarske variacije Michaela Romea, epske klaviaturske aranžmaje Michaela Pinnelle ter izvrsten (trdorockerski) vokal Russella Allena, ki nekoliko spominja na legendarnega Ronnieja Jamesa Dia in tudi Tonya Martina (ex-Black Sabbath). Symphony X, katere so nekoč marsikateri radi primerljali z ameriškim progmetalskimi vrstniki Dream Theater, čeprav imajo le malo skupnega, so v svoja besedila pogostokrat vnašali vplive iz literature in starogrške mitologije, kar je bila še ena omembe vredna žanrska posebnost.
»Twilight in Olympus« je bil njihov četrti studijski album in naslednik »Divine Wings of Tragedy« (1996) s katerim so prvič dosegli nekoliko večjo prepoznavnost. Obenem je do zdaj edini Symphony X« album na katerem ni bobnal Jason Rullo, ki se je ravno tedaj iz osebnih razlogov (začasno) poslovil od banda. Zamenjal ga je Thomas Walling, ki se je izkazal kot spodobna (začasna) zamenjava preden se je Rullo spet vrnil nazaj.
»Smoke And Mirrors«, uvodni energetski katalizator vsebuje skorajda ikonoklastični Symphony X uvodni motiv z neoklasicističnim kitarskim rifom in epskimi sintetizatorskimi teksturami, medtem ko Allenov vokal iz sekunde v sekundo stopnjuje razžarjeno atmosfero. Še bolj epski »Church of the Machine« je naslednji primer uspešnega križanja simfoničnih in metalskih elementov, ki je v času izida zvenel precej osvežilno in inovativno. No, tudi dandanes še vedno zveni dobro, čeprav so se Symphony X od tovrstnega recepta skozi leta le malo oddaljili. Inštrumentalne sekcije zvenijo premišljeno in inteligentno in med njimi je veliko prostora za dinamične časovne prehode, medtem ko Allen s svojim mogočnim pevskim pristopom ves čas skrbi za napeto dramo. Pri tem mu družbo pogostokrat delajo pohvalne spremljevalne harmonije. »Sonata« je kratki kitarski inštrumental, ki vsebuje drugi stavek Beethovenove 'Klavirske sonate št. 8' in je namenjen Romeovi neoklasicistični solo točki. Bolj kot ne je predvsem most v naslednjo skladbo.
»In The Dragon's Den« vsebuje agresivno rabo dvojne bas stopalke, katero pa hkrati uspešno brzda naveza epskih vokalnih harmonij in okusnih simfoničnih tekstur, kar pomeni, da vse skupaj zveni ravno prav veličastno in ne pretirano brutalno. Ambiciozni »Through the Looking Glass« je več kot trinajstminutni ep, ki je razdeljen v tri sekcije in je navdahnjen po literarni klasiki 'Alica v ogledalu', nadaljevanju 'Alice Čudežni deželi'. Prvo sekcijo predstavlja epski inštrumentalni del s čudovitimi prelivimi med sintetizatorskimi in kitarskimi pasažami, podkrepljen z masivnimi ritmičnimi prehodi. Subtilni klavirski interludiji uspešno gradijo mostove med udarnimi pasažami, medtem ko Allenov vokal poskrbi za teatralnost in napeto dramo. Zaključek tega monumentalnega dela je brez dvoma eden izmed najboljših trenutkov v dosedanji Symphony X zgodovini.
»The Relic« vsebuje baročni aranžma, medtem ko vladajo srborite kitarske pasaže, sakralno obarvane klaviaturske teksture in masivni bobnarski prehodi. Allen vnovič lepo demonstrira elastičnost svojih izvrstnih glasilk zaradi česar je naglo postal eden izmed najbolj cenjenih pevcev v prog metalu. »Orion - The Hunter« je pravzaprav edino delo na albumu, ki se neposredno navezuje na starogrško mitologijo, saj se nanaša na legendarnega lovca, ki je bil po koncu svojih dogodivščin za vedno vkovan med zvezde, medtem ko je del besedila vzet iz skladbe »The Raging Season«, ki se nahaja na istoimenskem Symphony X prvencu iz leta 1994. To je še ena ambientalno izjemno intenzivna stvaritev, kjer ves časa vlada napeta drama in se na ta način skozi številne simfonične pasaže plete epska zgodba. Romeove neoklasicistične kitarske variacije tu kraljujejo s polnim zaletom.
Nekoliko melanholična zaključna skladba »Lady of the Snow« se navdihuje v ženskem liku iz japonske mitologije z imenom Yuki-onna. Ravno zato se skozi kompozicijo večkrat pojavi starodavni motiv iz japonske ljudske glasbe s pomočjo, katerega se še poveča skrivnostno vzdušje. Kmalu nastopi prehod v udarno sekcijo, kjer vladajo burne vokalne harmonije pod več kot očitnim vplivom legendarnih Queen. Slednje poskrbijo za to, da kompozicija naglo dobi epske dimenzije, medtem ko se eklektični Allen vnovič izkaže kot izjemen pripovedovalec in vzdrževalec napete drame.
Symphony X so s »Twilight in Olympus« ustvarili enega izmed svojih ključnih dosežkov in si na ta račun zasluženo priborili večjo prepoznavnost med tistmi ljubitelji progresivnega metala, ki niso prisegali zgolj na Dream Theater. »Twilight in Olympius« je bila pravzaprav nekakšna uvertura v mojstrovino »V: The New Mythology Suite« (2000), ki še dandanes upravičeno velja za najboljši dosežek v dosedanji zgodovini te skupine. Med obema albuma je mogoče najti številne slogovne in aranžerske vzporednice s tem, da so Symphony X kot skladatelji, aranžerji in pisci besedil na »V« naredili še en zrelostni korak naprej zaradi česar »Twilight in Olympus« znotraj njihove diskografije pogostokrat ostaja kar nekoliko spregledan dosežek.
na vrh