Genesis: Turn It On Again - The Hits (The Tour Edition)

Prastaro reklo "denar je sveta vladar" se je ponovno prikradlo v moje možganske vijuge potem, ko sem uzrl najnovejšo verzijo "Turn It On Again – The Hits", tokrat v privlačnih srebrnih barvah in v dvojni obliki, ki je opazno razširila nabor hitov iz prejšnje, istoimenske verzije. Verjetno ste do zdaj že uganili, da gre za recikliranje pred leti že izdane kompilacije s katero so Genesis promovirali svoje komercialno najuspešnejše obdobje na katerega še danes večina ljubiteljev progresivnega rocka (se pravi tradicionalnih fanov skupine) gleda z izjemno mešanimi občutji. Genesis so poleg svojega nesmrtnega statusa v glasbeni enciklopediji, kjer so z zlatimi črkami zapisani tako na področju progresive kot popa, nedvomno že dolgo svojevrstni mojstri tudi na področju trženja svojega imena saj dobro vejo, kako se da uspešno izbrskati še zadnji belič iz žepov tistih zvestih fanov, ki cenijo obe poglavji njihove glasbene zgodovine. Potem, ko so istoimenski nabor hitov in nekaterih komercialno dostopnejših del z močnim poudarkom na obeh komercialno najuspešnejših albumih, "Invisible Touch" (1987) in "We Can't Dance" (1991), izdali že leta 1999, so se tokrat odločili, da izkoristijo evforijo povezano okrog ponovne združitve v obliki "pop" tria Collins, Rutherford in Banks ter s tem povezanega promoviranja poletne turneje 2007. V ta namen so še povečali nabor hitov in komercialno všečnih del na katere so prej pozabili in se odločili za trženje pod nalepko "tour edition", ki naj bi naivneže prepričala, da gre za nekaj novega, čeprav ne prinaša prav ničesar že slišanega oziroma izdanega. Edino, kar bi lahko vsaj malo spodbudilo zanimanje starih fanov je nekaj zanimivih izborov iz progresivnega obdobja (pa še ti so tisti s komercialnim podtonom), ki se nahajajo na drugem disku. Kar je seveda veliko premalo, da bi se jim izplačal nakup, ki je tako rekoč popolnoma nesmiseln, če že posedujejo prejšnjo verzijo, ki je bila zanimiva samo zaradi nove verzije "The Carpet Crawlers" (ki se seveda nahaja tudi tu) na kateri sta hkrati pela Collins in Gabriel.

Po pričakovanjih ne boste na njem našli niti enega progresivnega epa temveč prav vse pop hite s katerimi so v 80-ih osvojili srca novorojene MTV generacije in na ta način povzročali obširne glavobole mnogim ljubiteljem njihovega progresivnega izročila. Na prvem disku je (že spet!) skoraj polovica skladb (oziroma vsi hiti) z "We Can't Dance" in skoraj celoten "Invisible Touch", album po katerem je večina mlajših fanov prvič slišala za Genesis in si tako o njih ustvarila popolnoma zgrešeno predstavo. Tokrat niso pozabili niti ene pop uspešnice in povečali tudi nabor hitov z "Genesis" (1983), "Abacab" (1981) in "Duke" (1980) z deli na katere so na prejšnji verziji "pozabili" (Duchess, Keep It Dark, Man On The Corner, Paperlate in Illegal Alien). Na njem so zdaj praktično vsi singli iz njihove kariere z izjemo tistih iz prvenca "From Genesis To Revelation" (1969) in zadnjega albuma "Calling All Stations" (1997).

Še največ zanimivosti prinaša drugi disk, ki vsebuje nekatera dela iz EP-jev "Shot The Pigeons" (Pigeons, Inside And Out) in "3x3" (Paperlate), katera niso izšla na studijskih albumih. Od singlov iz progresivnega obdobja je lepo videti "Many Too Many", "Afterglow" in "A Trick Of The Tail", obe klasiki iz obdobja s kitaristom Steveom Hackettom, ter tri zanimive izbore iz obdobja s Petrom Gabrielom, ki je kot ponavadi kriminalno spregledano. To so hudomušni "Counting Out Time", razposajeni "Happy The Man" iz legendarnega istoimenskega EP-ja, ki ni nikoli izšel na kakšnem studijskem albumu in dramatični "The Knife (Part 1)", ki je v močno skrajšani verziji edini predstavnik progresivnega epa na kompilaciji. Veseli me, da so tako vključili vsaj eno klasiko iz zgodnjega obdobja s kitaristom Anthonyem Phillipsom, čeprav v njeni skrajšani, single različici, ki vsem ljubiteljem njihove komercialne podobe, pokaže da so Genesis nekoč znali še kako krepko zažigati z nekaterimi naravnost brutalnimi motivi in kje so korenine progresivnega metala. Nekoliko hecno je, da se čisto na koncu nahaja še "Congo", hit iz "Calling All Stations" oziroma njihovega kratkotrajnega eksperimenta z Rayem Wilsonom, ki so ga tu kronološko uvrstili takoj za Gabrielovo ero, čeprav spada na njihov zadnji studijski album. S tem imajo očitno silne težave pri izboru del saj je šlo spet za nek čisto drug band, ki ga zaradi odsotnosti Collinsovega vokala ne upajo uvrstiti na začetek in tako preplašiti tiste, ki o skupini nimajo pojma in so jih odkrili šele kot fani Collinsove solo kariere.

Žalostno je, da Genesis tudi po težko pričakovani vrnitvi (ki pa v obliki "pop" tria seveda ne bo nikoli popolna, zato naj tisti fani, ki se ne bodo utegnili udeležiti njihove poletne turneje, ne žalujejo pretirano) na tako prozoren način nategujejo zveste fane in jim spet prodajajo obrabljeno robo. Po ponovni izdaji albumov iz obdobja 76-82 z izboljšanim zvokom na SACD zapisih, ki razen tega in dodatnih video posnetkov, ne prinašajo kakšnih radikalnih novosti, nam tokrat prodajajo še večjega mačka v žaklju in obenem računajo, da bodo tako osvojili še kakšnega novega fana, ki bo imel na tak način precej pomešano sliko o njihovi glasbeni zapuščini. Ker so jih leta očitno že pošteno ujela in jih oropala novih idej, nikakor ne moremo več od njih zahtevati, da bi se spet kdaj odpravili v studio in posneli nekaj novega (kar se v aktualni podobi sploh ne zdi umestno). "Turn It On Again" bo v takšni ali drugačni obliki namenjena zgolj tistim, ki Genesis poznajo samo kot mednarodno pop atrakcijo. Vsi tisti fani, ki že imajo prejšnjo verzijo, to še posebno velja za vse ljubitelje progresivnega rocka, pa naj pošteno razmislijo ali se jim res splača dajati denar zgolj zato, da dopolnijo svojo zbirko prav vsega kar je skupina kdaj izdala.