S tem albumom se je začela glasbena kariera Mikea Oldfielda. Po neverjetnem prodajnem uspeha njegovega prvenca se je njegovo življenje popolnoma spremenilo. Mlad mladenič, ki je kar nekaj časa ustvarjal sedaj znameniti Tubular Bells je čez noč postal superzvezdnik. Tubular Bells je več tednov ostal na prvem mestu angleških lestvic, število prodanih izvodov pa je za progresiven album neverjetno (več milijonov). Še bolj izjemno je, če pomisliš, da je glasbo napisal sedemnajstleten, neizkušen glasbenik. Jasno je, da so v glasbi določene pomanjkljivosti, a to gotovo drži za večino prvencev.
Že samo če pogledaš na ovitek ti lahko vzame sapo, ko vidiš koliko inštrumentov igra ta angleški multiinštrumentalist plahe narave. In ne le da vse te inštrumente igra, skoraj na vseh je mojster, kot pokaže že na tem albumu.
Prvo dejanje se začne z znamenitim delom iz filma "The Exorcist". Do približno sredine, pesem pride do vrhunca. Nekatere melodije so res lepe, samo skladanje in aranžma pa je izjemno dozorelo za takšnega mladeniča. Pri nekaterih delih so teme nekoliko preveč razvlečene. To je tudi glavna težava tega albuma. Druga težava je, da je lahko na trenutke Oldfieldovo igranje nekoliko divje. Včasih kar brez razloga oddrvi v solažo. To bi lahko pripisali pomanjkanju izkušenj ali preprosto mladostniškemu navdušenju. Ko sem album poslušal še večkrat, so me te njegove divje solaže vse manj motile, ker te njegova vznesenost potegne za sabo. Te mladostniške norsosti na kasnejših albumih ni več zaslediti (še posebej na Ommadawn), kar je tako dobro kot slabo. Dobro zaradi tega, ker se je bolj posvetil skladnaju, slabo pa zato, ker se vidi, da je izgubil tisto mladostniško navdušenost in nedolžnost, ki jo glasbena industrija pobere več kakovostnim glasbenikom. Zadnji del je najbolj nadležen na vsem albumu, saj se osem minut igra več ali manj ista melodija, med katero se predstavi vse inštrumente na plošči.
Drugo dejanje mi je bolj pri srcu. Oldfield se ne zadržuje predolgo pri eni melodiji, melodije same pa so bolj dovršeno izpeljane kot pri prvem delu. Edina moteča stvar na tej skladbi je del, ki mu Oldfield pravi "Caveman", oz. "Jamski Človek". V tem segmentu je prisotno nadležno brundanje jamskega človeka, ki pokvari zelo dobro melodijo, ki je skrita pod tem vreščanjem. Pri tem delu Oldfield precej uspešno združuje razne vplive v melodijah, ki hitro sledijo ena drugi. Zanimiva je tudi njegova obdelava "Sailor's Hornpipe" na koncu, kjer pokaže, da nedvomno spada med najboljše kitariste v poslu. Za tiste, ki morda ne poznate folklorne glasbe, je to pesem iz risanke Popaj (ne Popeye The Sailor Man).
Album je bil večkrat predelan (Tubular Bells 2, 3, 2003), a noben ne pričara takšne atmosfere kot izvirnik. V originalu je prav tako neka nedolžnost in igrivost kar se tiče melodij in sloga skladanja, ki je prav prikupna. Zdi se mi tudi nekoliko neumno tolikokrat predelati en album, kot da Oldfield ne bi imel dovolj novih idej in se raje zanaša na staro slavo in stare zamisli.
Zdi se mi neverjetno, da je takšen album bil tako uspešen na lestvicah. Če bi dandanes skušali prodati zgoščenko z le dvema skladbama po več kot dvajset minut, bi bila prodaja verjetno porazna. A v sedemdesetih je bilo to drugače. Nekatere založbe so cello vzpodbujale eksperimentiranje. Če so lahko zasedbe kot Emereson, Lake and Palmer in Yes prodajale milijone izvodov, zakaj ne bi tega mogel storiti novinec s samosvojim slogom, s katerim kombinira rock, folk, jazz, klasiko, ter še mnoge druge stile.
Tubular Bells je album, ki ga je Mike Oldfield napisal medtem, ko se je zaprl v svojo sobo, ko je čakal, da se bo norenje njegove mame prenehalo. Njegova mati je namreč imela neko psihološko neuravnovešenost in če k temu dodaš še alkoholizem, je jasno, da je Oldfield imel precej težavno otroštvo. Glasba mu je pomagala preboleti vse te travme. Sploh ni čudno, da je v Tubular Bells kar nekaj jeznih trenutkov. V trenutkih skladanja je razvil idealističen odnos do glasbe, a po koncu promocijskega koncerta je vse to šlo k vragu. Lastniku Virgin Records Richardu Bransonu je celo dejal, da se mu zdi kot da je izgubil del sebe.
Eden najboljših prvencev.
na vrh