Leta 1990, ko je pred izidom ambiciozne rock opere »Freudiana« in po ustvarjalnem razkolu med klaviaturistom/producentom Alanom Parsonsom in pevcem Ericom Woolfsonom razpadla kultna prog/pop rock atrakcija The Alan Parsons Project, sta oba omenjena glasbenika ubrala samostojno pot. Prekaljeni producent Alan Parsons, za katerega je manj znano, da je tudi spodoben klaviaturist, flavtist, basist in kitarist, pa tudi kot pevec ima skriven potencial, čeprav razen občasnega opravljanja spremljevalnih vokalov ni prevzel pevske vloge niti na enem The Alan Parsons Project albumu, je svojo samostojno kariero zagnal leta 1993, ko je združil moči s številnimi izjemno talentiranimi priložnostnimi glasbeniki, s katerimi je posnel prvenec »Try Anything Once«. Nekateri za Parsonsov prvenec štejejo rock opero »Freudiana«, vendar to ne bo držalo, saj je bil to enakovreden projekt, ustvarjen v sodelovanju z Woolfsonom, ki mu ta album velikokrat, prav tako napačno, pripisujejo kot solo prvenec.
Na »Try Anything Once« je Alan v posodobljeni različici v marsičem nadaljeval glasbeni slog svoje nekdanje skupine, se pravi, da je polagal mostove med progresivnim rockom in melodičnim rockom/AOR-om. V ta namen je poleg dolgoletnega The Alan Parsons Project sodelavca, škotskega basista/kitarista Iana Bairnsona, ter bobnarja Stuarta Elliota, ki je prav tako sodeloval na poslednjem TAPP albumu »Gaudi« (1987), privabil takšna imena, kot so nekdanji Manfred Mann's Earth Band pevec Chris Thompson, nekdanji The Mindbenders in 10cc kitarist/pevec Eric Stewart, ki je znan tudi po svojem preteklem sodelovanju s Paulom McCartneyjem, pevec/kitarist skupine Ambrosia David Pack in nekdanja Duran Duran spremljevalna pevka Jacqui Copland. Pri simfoničnih aranžmajih na inštrumentalu »Re-Jigue« pa je sodeloval tudi filharmonični orkester. Eterični aranžmaji posameznih kompozicij vsebujejo tako simfonične in jazzovske kot rockovske prvine, medtem ko se na posameznih stvaritvah ves čas čuti glasbena dediščina TAPP albumov »Stereotonomy« in »Gaudi«, pa tudi projekta »Freudiana«, kar pomeni, da je sintetizatorskih tekstur več kot v izobilju.
Na »The Three Of Me«, pompozni uvodni stvaritvi, kakršne je gospod Parsons od nekdaj oboževal in kjer kraljujejo veličastni simfonični aranžmaji, se v vlogi glavnega pevca s svojim idealnim AOR vokalnim pristopom izkaže Američan David Pack. Tudi »Turn It Up«, kjer z bravuroznim petjem navduši legendarni Chris Thompson, je prava melodičnorockovska poslastica z eteričnim sintetizatorskim valovanjem v ozadju ob okusni kitarski frazeologiji. Tu se z mogočnimi bas linijami izkaže tudi Alanov stari pajdaš Bairnson, medtem ko hipnotični refren poskrbi za karseda intenzivno atmosfero. »Wine From The Water«, kjer vokalne vajeti s svojim klasično angleškim starošolskim pevskim pristopom prevzame Eric Stewart, po zaslugi vodilnega eteričnega aranžmaja zveni kot kakšna pozabljena TAPP stvaritev. Eric, ki je sicer zelo dober kitarist, se na »Try Anything Once« preizkusi samo v pevski vlogi. Omeniti velja, da so Bairnsonove kitarske solaže med posameznimi stvaritvami kljub bolj ali manj kratkemu roku trajanja za vse prste obliznit.
Jazzovski in elektropoprockovski hibrid »Breakaway«, kjer se z mogočnimi saksofonskimi pasažami izkaže predvsem Richard Cottle, je poleg keltskega bojnega marša »Jigue«, pastoralno nadišavljenega »Dreamscape« in orkestralno zaznamovanega »Re-Jigue« eden od štirih zelo solidnih inštrumentalov na albumu. Alan se je kot skladatelj večinoma preizkusil prav na teh inštrumentalih, medtem ko je komponiranje preostalih del na albumu prepustil ostalim sodelavcem. Orkestralno zabeljeni »Mr Time« je kar osem minut dolga power balada z Jacqui Copland na glavnem vokalu, ki uspešno dokaže, da ženski vokal ni nekaj nepredstavljivega v tradicionalnem Parsonsovemu glasbenem pristopu.
»I'm Talkin' To You«, kjer vokalno vnovič blesti Pack, je še en imeniten hibrid med prog rockom in AOR-om, ki bi imel v osemdesetih nedvomno velik hit potencial. Eterična balada »Siren Song« s Stewartom v nosilni pevski vlogi spominja na pretekle TAPP stvaritve z Ericom Woolfsonom kot glavnim pevcem. Zanimivo, da se je gospod Parsons v besedilih tudi pri baladah karseda izogibal vsakršnih sledov ljubezenske osladnosti, kakršna je ponavadi značilna za večino AOR balad. Za razliko od TAPP albumov, ki so bili vsi po vrsti konceptualni, pa tokrat v besedilih ni sledov koncepta, čeprav se večina izmed njih ubada z vprašanjem religije in upanja na posmrtno življenje. »Back Against The Wall«, kjer Chris Thompson vnovič dokaže, zakaj je eden najboljših prog/pop rock pevcev vseh časov, ponudi zelo dober odgovor, kaj bi se zgodilo, če bi križali glasbena svetova TAPP ter Manfred Mann's Earth Band – čista perfekcija s hit potencialom. Zaključna power balada »Oh Life (There Must Be More)« vsebuje pompozne simfonične aranžmaje in imenitno Packovo pevsko predstavo, kar pomeni, da je epsko melodramatično vzdušje ves čas zagotovljeno in s tem tudi predstavlja skorajda idealen zaključek tega albuma.
»Try Anything Once« je bilo logično slogovno nadaljevanje veličastne The Alan Parsons Project zapuščine in bo še danes pritegnil vse ljubitelje mehkejših izpeljank progresivnega rocka, ki jim ni tuja melodičnorockovska sofisticiranost. Gospod Parsons se je na svojem samostojnem prvencu izjemno uspešno prilagodil novim produkcijskim izzivom devetdesetih in glasbena vsebina na Try Anything Once je, čeprav je iz imena odstranil besedo 'Project', popolno, nezmotljivo nadaljevanje njegove dolgoletne tradicije. Albumu ni moč očitati skorajda ničesar, poleg tega so bile pevske naloge razporejene na tako rekoč idealen način, da brez predaha ohranjajo neverjetno intenzivno vsesplošno atmosfero.
na vrh