Beck, Jeff: Truth

Po končanem službovanju pri Yardbirds, kjer si je po odhodu Claptona v dobrem letu in pol pridobil svetovni sloves kitarskega heroja, se je Jeff Beck leta 1968 odločil za drzen korak in osnoval svojo skupino. Sicer je bil Beck tisti čas vse prej kot neznano ime, saj je imel za sabo že nekaj manjših samostojnih hitov, kot sta bila Tallyman in Hi, ho silver lining, skladbo, ki jo je kasneje sarkastično opisal kot rožnato straniščno desko, ki mu bo visela za vratom bržkone vse življenje. Poleg tega mu je precej prepoznavnosti prinesel tudi  kultni film Michelangela Antonionija, Blow up, ki je prišel v kinematografe konec leta 1966, in v katerem je Beck (v času snemanja še član Yardbirdsov) v slogu Petea Townsenda na odru neusmiljeno izmaličil svojo kitaro. Zato pa sta bila povsem neznana vokalist Rod Stewart in basist Ron Wood, s katerima je Jeff posnel svoji prvi dve plošči, danes pomembni predvsem zato, ker zastavita prvo poglavje hard rocka in s tem tudi vse glasbe z nekoliko tršimi koreninami. Albuma je nedolgo tega Beck pospremil s komentarjem :"I'm proud that we sounded that heavy, because that was my main aim - to blow every fucker off the stage."

Proto hard rock mojstrovina Truth, okoli katere je bila zgrajena večina konkretnejših zvokov sedemdesetih, je izšla istega leta kot Hendrixova Electric Ladyland in Creamova Wheels of fire ter le nekaj mesecev pred prvo ploščo Zeppelinov. A Jeff beck group je kljub izvrstni zasedbi in sonični superiornosti za omenjenimi skupinami zaostajala zaradi pomanjkanja izvirnega materiala. Na albumu namreč zasledimo le tri avtorske skladbe; Let me love you, Blues deluxe in Rock my plimsoul, pod katere sta se (in še to zgolj pogojno) podpisala Rod in Jeff. A pojdimo po vrsti. Album zastavi dobro poznana Shapes of things, s katero so se dve leti pred izidom plošče proslavili Yardbirds in je bila Rodu tako všeč, da se je skupina odločila za dokaj nenavadno potezo in začela svoj prvi album s priredbo. Jeff je ohranil večino izvirnih akordov, a nekoliko spremenil takt in tempo ter vse skupaj spremenil v nekakšen heavy funk, začinjen z zavidljivimi solističnimi vložki ter bizarnimi psihedeličnimi zvoki. Čeprav naj bi bila Let me love you avtorska skladba, pa zadeva močno spominja na klasiko Buddya Guya s podobnim naslovom. Beck je tudi sam priznal, da so si za zgled res vzeli Guyevo pesem, jo nekoliko upočasnili, dodali tamburin v slogu motowna, za katerega je poskrbel Micky Waller, ter vse skupaj spretno dopolnili z Rodovim besedilom. Od priredb velja omeniti še Dobsonovo Morning dew in pa Dixonovi I ain't superstitious (verjetno največkrat predelana skladba v zgodovini rocka) ter You shook me, ki je znana tudi zaradi tega, ker je povzročila razkol med Beckom in Jimmijem Pageom, Jeffovim nekdanjem soborcem pri Yardbirdsih. Page je samo pol leta po izidu albuma Truth na prvenec Zeppelinov uvrstil prav to Dixonovo klasiko in tako razjezil Jeffa, da ta z njim ni spregovoril več let. Kitarista sta se sprla tudi okoli avtorstva znamenite Beck's bolero, po Ravelu navdahnjene kompozicije, ki je bila pred albumom Truth prvič natisnjena na B strani Beckovega Hi ho silver lining singla. Seveda pa eksperimentalni post Yardbirds "session", ki je spočel znameniti instrumental, ni zanimiv zgolj zaradi spora o avtorstvu, ampak tudi zavoljo znamenite zasedbe, v kateri je poleg Pagea in Johna Paula Jonesa blestel predvsem bobnar zasedbe The who, Keith Moon. Beck se na spremnem besedilu remaster izdaje svojega prvega albuma z nostalgijo spominja Moonovih živalskih krikov (ki nam ob pozornem poslušanju Bolera ne morejo uiti) in polomljenih činel ter mikrofonov, in dodaja, da je Keith tistega dne prišel v studio skrit pod klobukom in velikimi sončnimi očali. The who so mu namreč zagrozili, da ga bodo odpustili, če ga bodo kdaj zalotili igrati za drugo skupino.

Bi lahko dvojec Beck - Stewart z malo več sreče in prizadevnosti postal tako slaven kot tisti  Page - Plant? Potencial plošče Truth je bil vsekakor velik, uspeh albuma pa je zasedbi napovedoval bleščečo prihodnost. Le kaj bi se zgodilo če Beck ne bi razpustil skupine dan pred nastopom na Woodstocku in če Stewart malo zatem ne bi odšel k Faces? Ta vprašanja so danes seveda brezpredmetna, a je gotovo, da bi Zeppelini dobili hudo konkurenco, če bi prva inkarnacija skupine Jeffa Becka ostala skupaj vsaj še kakšno leto in če bi po izvrstnem albumu Beck-ola, ki je nasledil Truth, spisala še kaj svoje glasbe. A Beckova pomanjkljivost je bila prav v tem, da za razliko od Pagea za sabo ni imel trdne skupine in managementa, s solo albumi, ki jih je začel izdajati v drugi polovici sedemdesetih pa se kljub številnim priznanjem in nagradam ni mogel kosati s takratnimi velikani težkih ritmov. Instrumentalni rock je bil še v povojih, ko pa se je v osemdesetih s preporodom kitare končno razmahnil, je bil Beck že prestar, da bi se učil novih trikov, zaradi česar so glavni tokovi glasbene industrije v veliki meri tekli mimo njega.  

A čeprav so Beck, Stewart in Wood tistega usodnega dne pred največjim koncertnim dogodkom šestdesetih po zgolj dobrih dveh letih sožitja končali skupno glasbeno pot, je čas pokazal, da so s svojim prvencem za sabo pustili enega temeljnih kamnov sodobnega rocka in enega pomembnejših mejnikov v zgodovini novejše glasbe. In to je resnica o albumu Truth.