DevilDriver so od svojega začetka držali neko konsistentnost. V teh letih so postali pomemben del prebuje ameriške metal scene, ki je izrinila iztrošeni in zdolgočaseni nu metal. V svoji karieri so šli skozi manjše padce in ponovne vzpone in glede na pogostost izdajanja albumov so držali kvaliteto. A pri zadnjem albumu »Winter Kills« se je malce zataknilo. Delovalo je, da skupina nima več preveč idej. Izmed vseh skladb pa je še najbolje izstopala priredba Awolnation, Sail, kar pa ni dober pokazatelj kvalitete albuma. Za tem si je skupina vzela tudi malce daljšo pavzo, pevec in ustanovitelj zasedbe Dez Fafara pa se je odločil ponovno obuditi kultno nu metal zasedbo Coal Chamber, s katero je izdal album Rivals, a nekega vidnega uspeha ni bilo.
Lansko leto so DevilDriver ponovno pričeli z delom za novi album, a prišlo je do krepkih kadrovskih sprememb. Dolgoletnega bobnarja Johna Boecklina je zamenjal izkušeni Austin D'Amond, ki se je poprej izkazal v Chimairi in Bleed the Sky. Skratka, stilsko nedvomno ustrezen bobnar. Kitarista Jeffa Kendricka pa je zamenjal Neal Tiemann, ki si je izkušnje nabiral v bolj hard rock in alternativnih rock zasedbah.
Osvežena zasedba DevilDriver je torej mogla prepričati, da so še vredni pozornosti. Da je izdelek dobil dobro garancijo, se je podala znova v Audiohammer Studios, kjer sta precizna producenta Mark Lewis in Jason Suecof posnela in uredila izdelek. Trust No One udari močno s skladbo Testimony of Truth, ki je polna nalezljivih melodij. Nadaljuje se z Bad Deeds, ki poudari bolj agresivno stran, predvsem pa izstopa močan boben. Skupina je ostala torej agresivna, nagroovana ter seveda melodična. Poudarek na melodijah je namreč od drugega albuma večji, ko je v skupino prišel kitarist Mike Spreitzer, ki je vpeljal veliko značilnosti melodičnega death metala, s čimer so DevilDriver postali malce bolj posebni, namreč pri mnogih drugih skupinah se je pojavilo kar občutno kopiranje Pantere. S tem pa tudi se dokaj hitro izgubi originalnost, česar pa DevilDriver niso želeli. DevilDriver tokrat povejo bistvo precej hitro. Ne vlečejo skladb z dolgimi uvodniki, skladbe so preprosto strukturirane, sama dinamika pa je tudi solidna. Prav tako uspejo narediti atmosferično skladbo, ki drži celoto v suspenzu, dokler se ne razvije v udarnost. Težava tega albuma je predvsem v tem, da kot celota ne prepriča tako kot kakšen njihov pretekli album. Najde se kakšna izstopajoča skladba, kot sta Daybreak in naslovna skladba. Zaključek s skladbo For What's It's Worth je soliden. Skuša vpeljati komponento epičnosti, vendar prav tako ne prepriča v takšni meri kot na kakšnem prejšnjem albumu. V album je skupina vložila veliko dela in ta trud se vsekakor sliši, vendar o mojstrovini ni mogoče govoriti.
Nedvomno je izdelek precej dodelan. Predvsem je treba pohvaliti vokale Fafare, ki se je tokrat resnično potrudil, da zapolni z linijami vse luknje. Kitarski dvojec Spreitzer/Tiemann suvereno postreže cel niz thrash/groove metal riffov, melodij in soliranja. Boben D'Amonda je močan faktor tega albuma. D'Amond je namreč poln izvirnih prehodov, hitrih pedalov in tehnične podkovanosti. Bobnanje pri DevilDriver je tokrat šlo za par stopničk višje. Tudi zvočna slika je ostala spodobno spolirana, kar lepo sovpada s stilom skupine.
DevilDriver skušajo s Trust No One, ki se lahko pohvali z osveženo zasedbo, prepričati, da še niso za v staro šaro. Album ni presežek, je pa dovolj dober, da pridobi kakšnega oboževalca več ter obdrži stare. Skratka, DevilDriver lahko tudi danes po več kot 10 letih smatramo kot enega glavnih predstavnikov sodobne ameriške metal scene.
na vrh