(avtor recenzije št. 2: Peter Podbrežnik)
Kanadski art rockovski velikani Saga so eden izmed redkih primerov legendarne skupine, ki je svoje največje komercialne uspehe dosegla že na začetku 80-ih, a tudi v novem stoletju kot za šalo izdaja odlične albume (tega niza, na srečo, ni konec že od albuma "Full Circle" (1999) naprej). Njihovi zadnji izdelki so celo tako dobri, da že ni več mogoče z gotovostjo trditi, da so bili poleg komercialnih, tudi artistične vrhunci doseženi pred več kot dvema desetletjema. S "Trust" so Saga z navidezno lahkotnostjo kot z rokava stresli še eno navdušujočo mojstrovino ter več kot uspešno nadgradili predhodnik "Network" (2004).
Saga so že od nekdaj kolektiv, ki slovi po neverjetni delovni in ustvarjalni harmoniji med posameznimi člani. Neuničljivi četverček, ki ga že dolgo predstavljajo brata Jim (bas) in Ian Crichton (kitara), vselej fenomenalni pevec Michael Sadler in večni prog rocker po duši, klaviaturist Jim Gilmour, je tokrat ustvaril še enega težkokategornika med njihovimi albumi, ki se lahko brez sramu postavi ob bok takšnim relikvijam kot so "Silent Knight" (1980), "Worlds Apart" (1981) ter "House Of Cards" (2001). Manjšo, a pomembno spremembo v zasedbi, ki je vplivala na celosten zvok albuma, je prinesel novi bobnar Brian Doerner (ex-Helix), ki je zamenjal nenadno obolelega Christiana Simpsona. Za razliko od svojega udarno naravnanega predhodnika, se Doernerju pozna, da je bobnar stare, melodično rockerske šole, ki daje prednost prefinjenemu občutku ter dinamičnosti pred surovo močjo.
Resda Saga s "Trust" še zdaleč ne izumljajo kakšne nove vode. Tisti, ki se slučajno nadejajo kakšnega večjega prog rockovskega eksperimenta se lahko (ponovno) obrišejo pod nosom. Vendar kar se tiče svežine, dinamičnosti in kvalitete pa tudi raznolikosti posameznih kompozicij, so tokrat dosegli skorajda vrhunec svojih artističnih sposobnosti. Tako kot se za Sago spodobi, že otvoritveni, izjemno sočni in supersonično naviti "That's As Far As I'll Go" poskrbi, da se album že od prve sekunde približa točki eruptivnega vrelišča in poslušalca zaobjame s svojo hiperintenzivno atmosfero. Visoka melodičnost, ki temelji na odlični interakciji med nabrušenim Ianovim rifingom ter hudomušnih pasaž in posebnih efektov na Gilmourjevih sintetizatorjih je podmazana s Sadlerjevo mogočno vokalno predstavo.
Art rock prvovrstne Saga šole se nadaljuje tudi na "Back To The Shadows", ki bi se lahko z lahkoto nahajala na katerem koli izmed njihovih klasičnih albumov. Dinamično prelivajoče se linije klaviatur so na umetelen način položene prek Ianovih prepoznavno zašiljenih rifov. Medtem Sadler v navezi s spremljevalnimi vokali ves čas skrbi za kanček skrivnostnosti in dramatike ter nenehno spreminjanje vzdušij. Izvrstni solaži na kitari in klaviaturah pa še dodatno prispevata k statusu ene izmed najbolj ambicioznih stvaritev te skupine v zadnjih letih. Melodično rockovska poslastica "I'm Ok" si zasluži čisto desetico na račun izjemnega refrena ob katerem gredo mravljinci po hrbtu kot za stavo. Simfonični aranžmaji v navezi z osrednjim rifom, ki nastopijo tik pred in med antemičnim refrenom so pravi balzam za ušesa medtem, ko Michaelovo petje izžareva tolikšno srčnost, kakršno je treba pri sodobnih rock pevcih ponavadi iskati s povečevalnim steklom.
"Time To Play" je s svojim osrednjim, funky rifom rahlo pobalinski, nekoliko bolj hudomušni eksperiment, kakršnim se Saga nikoli niso odrekli. Tudi tu se nahaja izjemno nalezljivi refren, ki sproža mravljince in je v odlični navezi s simfonični aranžmaji klaviatur ter domiselnimi rifi. Na emocionalni, akustično obarvani baladi "My Friend" dobi Gilmour priložnost, da zasije tudi v vlogi glavnega vokalista. Kot je že tolikokrat poprej dokazal, Jim tudi tokrat s svojim unikatnim, angelskim glasom poskrbi za kratek trenutek predaha po naelektrenih rušilcih in izjemno romantično vzdušje. Temu sledi naslovna bomba, neprikrito nostalgični "Trust", brez dvoma še ena Saga klasika, kjer pridejo do poudarjenega izraza njihove simfonično progresivno rockovske prvine ne manjka pa tudi mogočen refren, ki še dolgo ostane v poslušalčevi zavesti. Serijo odličnih del nadaljuje "It's Your Life", še ena izjemna stvaritev, ki s svojim brezkompromisnim refrenom, vesoljskimi teksturami klaviatur in režečim rifingom skupino ponovno potrdi kot svojevrstne prvake uspešnega združevanja najboljših elementov progresivnega rocka, AOR-a in hard rocka.
Tudi "Footsteps In The Hall" je zanimiva art rockovska zakuska s številnimi navihanimi pasažami na klaviaturah in ostalimi na daleč prepoznavnimi inštrumentalnimi začimbami. Medtem je "Ice In The Rain" s svojim ultra melodično nalezljivim refrenom in prefinjenimi prelivanji tekstur sintetizatorjev v ozadju prvovrstna sladica za vse tiste, ki v njihovi glasbi najbolj občudujejo AOR prvine. Odlični "You Were Right" je še en primerek izjemne Saga art rockovske perfekcije, ko kljub kompleksnosti posameznih aranžmajev in nenadnim inštrumentalnim prehodom ves čas ohranjajo visoko melodičnost in nalezljiv refren. Zaključna, rahlo transcedentalno obarvana "On The Other Side" pa je še en posrečen eksperiment združevanja prog rockovskih simfoničnih fines, ambientale in hard rockerskih prvin, ki obenem dokazuje, da še zdaleč niso izgubili izjemnega smisla za ustvarjanje šaljivih aranžmajev. To velja predvsem za navihane Gilmourjeve klaviaturske okraske, ki svoj navdih črpajo iz sveta keltske glasbe.
Kdor že dolgo spremlja to čudovito skupino, ki se je v času izida tega izdelka približala 30. letnici svojega obstoja, pravzaprav ne bi smel biti več presenečen, da je "Trust" še en vrhunski dosežek, ki bo popolnoma očaral vse prave ljubitelje art rocka pa tudi bolj zahtevne privržence melodičnega rocka. "Trust" je to veselo kanadsko druščino dokončno uveljavil kot eno izmed najbolj konsistentnih legendarnih art rockovskih skupin, kar še zdaleč ne bi mogli trditi za njihov ustvarjalni opus iz 90-ih. Morda jim bo kdo očital, da se nekoliko preveč držijo svoje preverjene art rockovske formule ter premalo tvegajo s kakšnimi kompleksnejšimi eksperimenti, a dokler ta prinaša tako dobre rezultate, bi bilo povsem nesmiselno, če bi se nenadoma lotili kakšnih radikalnih eksperimentov, še posebno po slabih izkušnjah v preteklosti. Njihovi privrženci jim tako lahko še naprej popolnoma zaupajo, da se bo niz odličnih izdelkov z vmesnimi mojstrovinami kot je "Trust", nadaljeval še daleč v prihodnost.
=================================================================
(avtor recenzije št. 1: Aleš Podbrežnik)
Skoraj 30 let je že minilo do njihovega istoimenskega prvenca. Prihajajo znova, sedaj s svojim že 17 studijskim albumom po vrsti. Posnetim v Kanadi in prvim izdanim za založbo Inside Out Records. V posebni limitirani izdaji vsebuje novi studijski dosežek tudi bonus DVD z dokumentacijo njegovega nastanka. Za tiste ki niste še uganili, je govora o eni od skupin, ki so v art rocku gotovo najbolj imenitne. To so Kanadčani Saga in njihov novi album imenovan "Trust". Neverjetno všečni ušesom in neverjetno, kako so Saga mnogo manj znani kot denimo Rush (prav tako Kanadčani), kateri so za možgansko predelavo slehernega posameznika glasbeno veliko težji zalogaj.
"Trust" se sooča z dvema očitnima novitetama glede na predhodnik "Network" (2004). Prva je ta, da je zbolelega Christiana Simpsona na bobnih zamenjal Brian Doerner in prenovljena ritem sekcija vsebuje na novem albumu prepoznavno osvežujoč zven. Druge spremembe pa so slogovnega značaja, kar je še bolj vznemirljivo.
Brez skrbi. Pred nami je tipičen Saga album, popolnoma zaželen in zahtevan s strani oboževalcev. Prepoznavne unikatne zaščitne znamke skupine so tukaj. Od zvoka kitare slogovnega posebneža Jima Crichtona, do originalnosti vokala prefinjene čutnosti in melanholije Mikea Sadlerja, do večne genialnosti klaviatur Jima Gilmourja. "Trust" glede na "Network" vrača skupino po zvoku in slogu v osemdeseta. Klaviature so izrazitejše v novi podobi skupine in več je znova tudi njihovih solističnih točk. Kljub temu gre novi trend v splošni občutek rahle poenostavite kompozicij oziroma komponiranja. Spogledovanja z AOR smernicami je spet več, zato ne boste presenečeni nad večjo himničnostjo refrenov in pogostejšemu vključevanju "back" vokalnih linij k osnovni Mikea Sadlerja.
"Trust" je odličen album. Z njim so Saga ujeli tisto kar je zelo težko ujeti. To je iskana vrlina slehernega rock albuma, ki ji rečemo idealno ravnovesje vsega. Očitno pri skupini kot je Saga to nikakor ni več nobena posebnost. Izkušeni stari mački, preprosto znajo. Ob otvoritvenem plinu odlično poštopajo žogo s srednje hitro visoko atmosferično I'm OK. Gilmour je album slikovito prežel s "sample-i" "cingljanja", "šklopotanja" in drugih posebnih zvočnih pustolovščin ter jih prefinjeno dodal v osnovo pesmi. To je eden od kamenčkov v mozaiku, ki je pripomogel k temu, da so Saga zgradili barvit, do maksimuma zapolnjen zvok, izjemne filigransko natančne produkcije, ki sicer krasi njihove albume. Nepredvidljivost albuma in njegova hkratna ekstremna poslušljivost sta idealno združen par tudi to pot. In ravno tak atribut albuma je najbolj privlačen za raziskovanje, kajti združuje pod isto streho tako glasbene gurmane, kot tudi striktne ljubitelje radijskih valov. Npr. pesem My Friend še enkrat potrjuje prirojen talent skupine za pisanje globoko čutnih balad. "Trust" je visoko dinamičen album, raznolikih pesmi in neverjetno je od kod neki po vseh teh letih delovanja črpajo člani skupine vire energije za vso izkazano kreativnost in svežino, ki ju prinaša novi album na tako brezhiben način glasbenega perfekcionizma. Saga se torej nadaljuje.
na vrh