Četrti album kamniških zvočnih teroristov Nikki Louder, prinaša dovolj svežine, da je na njem zaznaven odklon od tistega, kar je šlo v grobem pričakovati od skupine. Bend je plasiral na novi album osem skladb. Od pričakovanega divjaštva, kombinacije neulovljivega kitarskega šundra ter pospešeno kotalečih ritmov, je bend zastavil uvodni del albuma v drugačnem, zadetkarsko-zatohlem in "tripoidnem" vzdušju. Bend gradi v prvi polovici albuma večji del na počasi se lomastečih prijemih, kjer znova spretno izkorišča obilo oscilacij oziroma mikrofonije, po domače rečeno »stranskega« šundra, ki ga proizvaja v kitarskih frazah. Plazovito histeričen zvok je enodimenzionalno zazrt in vzbuja elemente post punka, ki zlasti v uvodnem delu albuma rinejo v ospredje. Kričavo frenetični vokal je v zvočni sliki »pridušen«, pahnjen v ozadje zvočne slike in učinkuje kot vrsta dodatne začimbe, ki razbija uniformnost riffov oziroma vodilnih motivov.
Album deluje kot vrsta popoldanskega jamma, če ne kar javne vaje. Nič čudnega. Bil je posnet v enem poizkusu, sredi vročega julijskega dne in to sredi kulturnega doma v Kamniku. Odigran torej kot koncert. Tak občutek vlada povsem resno od začetka, pa do konca albuma. Skupina odlično razblinja sicer bizarno preprosto formo vodilnega motiva, s plejado stranske zabele kitarsko piskavega šundra, ki zgošča in barva razpoložljivi zvočni prostor in pluje novim nepreizkušenim formam ter odstira sama sebi nove dimenzije širnih noise prostranstev. To je tudi prva poanta rocka. Svoboda, neukleščenost v šablone, razblinjanje šablon in vzorcev. Na četrtem albumu skupina zgolj potrjuje, da je dozorela v tem elementu, ki ga odlično izkorišča oziroma podaja v svojem gasbenem vizionarstvu. Nikki Louder, kot fantje omejenega tehničnega in šolskega znanja, spretno slalomirajo izven sleherne žanrske predvidljivosti, saj ne želijo ugajati prav nikomur. Prav ta naeobremenjenost z uležanimi »matematičnimi« okvirji glasbe je njihov prvi vstopni vizum s katerim v svoji avtentični bizarnosti polnega minimalizma, a izredne zvočne sočnosti in srčnosti, šokirajo in očarajo poljubljnega poslušalca.
Album je po vizionarski plati tria enovita kompaktna gmota spontanega eksperimentiranja, skupina se v njem znova svobodno prepušča trenutku navdiha, s katerim vodi samo sebe skozi nepričakovana višavja in nižavja zvočno grmečih valovanj, zato se album lahko naenkrat povsem nenadejano atmosferično prelamlja, bend pa se svojemu podrto škripavemu hrumenju, ki lahko nežnim dušam izvablja krvavenje ušesnih bobničev, niti za ščepec sekunde ne odreka.
S »Trout« zadržuje skupina svoj absolutno neulovljiv in poseben glasbeni karakter, podan na predhodnih treh albumih ter tako še naprej zadržuje samobitnost. Skupina učinkovito odstira z novim albumom nove tančice glasbenih prostranstev zapisanih ekstremnim oblikam zvočnega šundra in dostavlja na sceno sicer ne nepričakovan, pa vendar znova album z dovolj svežine, ki je odtis postopnega artistično izraznega razvoja skupine. Po naravno začrtani poti.
na vrh