Genialni kreativni stroj rock 'n' rolla Ken Hensley, mož brez katerega Uriah Heep ne bi nikdar dosegli preboja med nesmrtne in najbolj vplivne hard rock zasedbe vseh časov, ko so začeli svoj vzpon na vrhove svetovnih glasbenih lestvic v začetku sedemdesetih, doživlja s svojo zasedbo Live Fire nov ustvarjalni razcvet. Po dveh letih, ki sta minili od izdaje »Faster«, se vrača star dobri Kenny s svojo novo ljubeznijo Live Fire in novim albumom »Trouble«, ob tem pa zadržuje vso kreativno in artistično suverenosti odličnega predhodnika.
Že s »Faster« je možakar nakazal, da se mu je zahotelo vrnitve k rock 'n' roll koreninam, ki črpajo najboljše od avtorskih stvaritev Kena Hensleya iz časov vrhunskih Uriah Heep plošč na čelu z »Demons And Wizards«, »Magician's Birthday« ter »Sweet Freedom«, kot tudi njegovih zgodnjih samostojnih studijskih izdaj »Proud Words on a Dusty Shelf« ali/in »Eager To Please«. Nobena novost ni več, da ob vsem tem ni mogoče preslišati elementarnega zaščitnega zvoka Hensleyevih Hammond orgel in sloga uporabe le teh v aranžmajih. To dejstvo veže po naravni poti glasbeno izkustvo z novimi Live Fire preko vseh štirih dekad delovanja tega glasbenika s časi, ko je Hensley ustvarjal za Uriah Heep. In celo kanček dlje v zgodovino rocka. To je s samim koncem šestdesetih, ko je Hensley še sodeloval v skupinah The Gods, Toe Fat in Head Machine. Ken Hensley velja za enega najbolj plodovitih komponistov in tekstopiscev v zgodovini rock 'n' rolla in njegova unikatna logika pristopanja v kreiranju skladb, se z leti ni mnogo spremenila. Zato ohranja tudi album »Trouble« v letu 2013 močan značaj retro-zvočnosti pionirskih časov rock 'n' rolla.
»Trouble« nadaljuje zgodbo z Live Fire prvenca »Faster«. Hensley prinaša s svojimi podaniki nov odličen izdelek, ki je naphan z elementarnim retro-zvokom sedemdesetih in tistim o čemer smo že spregovorili. Značilnimi »Uriah Heep-eskami«. Zahvaljujoč edinstvenemu zvoku rabe Hensleyevih Hammond orgel, pa tudi barvanju refrenskih napevov s specifičnimi vokalnimi harmonijami, ki strupeno vlečejo na Uriah Heep sedemdesetih, prinaša Hensley znova na plano album, za katerega bodo hipoma pograbili vsi David Byron era Uriah Heep nostalgiki in ljubitelji klasičnih samostojnih studijskih del Kena Hensleya.
Za drugi studijski album je Ken Hensley posegel po spremembah v postavi. Norveška glasbenika vokalist Eirikur Kauksson ier basist Sid Ringsby sta skupino zapustila, Hensley pa se je odločil, da bo varčeval s honorarji glasbenikom. Postavo Live Fire je skrčil za enega člana in dobil po novem kvartet. Ubil je torej dve muhi na en mah in vpoklical odličnega italijanskega basista in vokalista v eni osebi Roberta Tirantija iz Genove. Tiranti, ki je s Hensleyem sodeloval že na Hensleyevem samostojnem albumu »Love & Other Mysteries« (2012), je poznan zlasti ljubiteljem metal glasbe, saj deluje že vrsto let na mestu vokalista pri italijanskih simfoničnih power metalcih Labyrinth, ki so v 15. letih delovanja dosegli odmevno mednarodno prepoznavnost. Hiperaktivni Tiranti se je denimo ob vseh teh glasbenih obvezah, nedavna pridružil tudi progresivnim veljakom iz Italije Mangala Vallis, kot tudi melodičnemu hard rock projektu A.P.D. Tiranti je v skupino vnesel s svojimi vokalnimi barvnimi karakteristikami pričesko soul/bluesovskih akrobacij z nemalo tipičnosti vokalnih pristopov gospoda, ki ga radi "ljubkovalno" zveličamo s superlativom »The Voice Of Rock«, Glenna Hughesa. To novo dejstvo je glede na Gillanovsko/Dickinsonovski pristop predhodnika Kaukssona, poglavitna sprememba v kemiji novih Live Fire ter posledično sami energetski vibraciji novega albuma »Trouble«.
Vse ostale karakteristike so ohranjene. To potrdi otvoritvena Ready To Die, ki nosi tipično prepoznavnost Hensleyevega pristopa komponiranja. Zlasti stopa v ospredje tista hipoma prepoznavna obteženost skladbe s skalovitimi Hammond linijami, podkrepljenimi z odločnimi kitarskimi riffi in čvrsto ritmično rock 'n' roll erotiko. Tirantijev vokal se odlično znajde v teh razmerah preko celega albuma in Hensley, ki se kot vokalist pojavi le v nekaj duetih albuma (Todo Loco, The Longest Night), je natanko vedel kakšnega vokalista potrebuje za album »Trouble«. Tiranti lahko dodaja osnovnemu vokalu tudi ščepec grlenosti, kar zbližuje njegov vokalni ekspoze občasno vokalnim karakteristikam mojstra Boba Catleya iz skupine Magnum (I Wanna Go Back in/ali zlasti Dangerous Desire, kjer mu odipra »vrata podobnosti« celo pozitivno naravnani »Magnum-ovski« riff). Poleg Dangerous Desire nosi album še en radiju prijazni rocker. Tudi ta je pospešen. Gre za skladbo Please Explain, kjer prevzema kitarski riff celo nekaj več pozornosti pred pregrinjalom Hammond orgel. Izredno pretanjenost in mehkobo, pa prinaša na album »Trouble« prelepa brhka in organsko toplo zveneča »baladna uspavanka« You Will Always Be Mine. Ena najmočnejših skladb spisanih v maniri »Henslsy – Heep like« tradicije, ob kateri boste postali čuječni vsi, ki iščete drzno rušilnost kakšne Pilgrim ali Sweet Freedom, pa je ujeta v drami vseh dram albuma "Trouble". To je skladba I Don't Know, ki dostavi enega vrhuncev albuma »Trouble«.
Vseeno deluje »Trouble« manj zanimivo, glede na vsebino albuma »Faster«. Preprosto sta si albuma preveč podobna in Hensley ne more še enkrat tako ugodno in prijetno presenetiti. Presenetiti v smislu izredno kratkega časovnega intervala med izdajama obeh albumov. Naslovna skladba zadržuje karakteristike čokato hrupne našopirjenosti otvoritve albuma, pretiravanje z repeticijami vodilnih napevov, pa razbije nadvse učinkovito z izjemno dramo obteženi podaljšani instrumentalni zaključek, ki tako dostavlja enega najbolj bombastičnih trenutkov celotnega albuma. Nekaj manj doživetosti dostavi skladba Todo Loco (»Vsi nori«), kot tudi zaključna The Longest Night. Za obe skladbi namreč velja, da podležeta naivnemu siljenju z repeticijami refrenskih napevov.
Sicer pa ni dodajati ničesar več. Tudi ta album zadržuje (za čuda) več sorodnosti z zvokom sedemdesetih Uriah Heep, kot sam zvok današnjih Uriah Heep. Preprosto je tudi ta album dokaz, kako močna figura je Ken Hensley. Kot aranžer in skladatelj. Njegova Hammond elementarnost je izrazita, je močna, je vsebinsko čvrsto otipljiva in vsekakor unikatna. Zato je več kot očitno, da je Ken Hensley nosilna figura in osnovni kreativni nukleus, ki prinaša v sleherno skupino element nenehne kreativno navdahnjene spremembe. Na samem geniju edinstvenega glasbenega karakterja Kena Hensleya torej vse raste in vse pada. V sleherni skupini, v kateri se tak glasbenik znajde. To velja danes torej tudi Live Fire, kot je to veljalo za zlate čase Kena Hensleya z Uriah Heep v sedemdesetih letih. In po izredno lepem drugem izdelku z Live Fire, se poraja vprašanje, če so zlasti časi za Kena Hensleya sploh kdaj minili. Upajmo torej na čvrst ustvarjalni kontinuum glasbene legende!
na vrh