»Trouble« je bil studijski prvenec britanskih težko rockovskih prvakov Whitesnake, ki so v prvi fazi svoje kariere (1978-1984) zasloveli predvsem kot izjemno srčni blues rockovski kolektiv, kateri se je moral sprva krvavo boriti za večjo medijsko izpostavljenost, a se je zato ustvarjanja in igranja sleherne nove kompozicije lotil s srcem in dušo. Poglavar skupine, nepoboljšljivi pevski šarmer David Coverdale je uspel že na EP-ju »Snakebite« (1978), ki je izšel en mesec prej, skleniti pakt s slovitim producentom Martinom Birchem, ki je v preteklosti sodeloval pri produkciji nekaterih najboljših studijskih dosežkov Coverdaleove prejšnje skupine Deep Purple.
David je k sodelovanju uspel pritegniti še enega nekdanjega Deep Purple sodelavca in sicer legendarnega klaviaturskega velemojstra Jona Lorda (1941-2012). Originalni Whitesnake klaviaturist je bil sicer Brian Johnston (ex-Streetwalkers), ki pa zahtevnemu Coverdaleovemu okusu nikakor ni odgovarjal, zato je slednji upal, da se bo nekdanji Procol Harum orglist Pete Solley izkazal za pravo izbiro. Solley prav tako ni dolgo zdržal v bandu, saj je imel zanj pomembnejše produkcijske obligacije in se je moral posloviti.
Tako je na sceno vskočil izkušeni Lord, ki je po razpadu Deep Purple poskušal osvežiti svojo kariero s kratkotrajnim projektom Paice, Ashton & Lord pri katerem je sodeloval tudi Purple bobnar Ian Paice, še en bodoči Whitesnake član. Legendarni klaviaturist je v band, ki je v podobi kitarskega para Micky Moody in Bernie Marsden že vseboval bogato ponudbo kitarskih harmonij, poleg bogatih izkušenj prinesel dodatno zvočno globino prek široke ponudbe svojih orglarskih in sintetizatorskih mojstrovin. Originalnega bobnarja Stevea Planta, ki je sodeloval na »Snakebite«, je zamenjal Dave Dowle (ex-Streetwalkers) pri katerem je izjemno zanimiv podatek, da je pri komaj 13-ih letih skupaj z nekdanjim Genesis kitaristom Steveom Hackettom tvoril njun prvi band Canterbury Glass.
»Trouble«, katerega ime po Coverdaleovih besedah izvira iz dejstva, da se je med njegovim snemanjem rodil pevčev prvi otrok, je v polnem sijaju predstavil udarno naravnani blues rockovski kolektiv, poln strastnega elana na krilih Davidovega emocionalno vselej izjemno bogatega vokala in goreče želje po dokazovanju svojih skladateljskih in inštrumentalnih zmožnosti. »Take Me With You« predstavlja eksplozivno otvoritev kakršno se pričakuje od pravih težko rockerskih korenjakov s številnimi zašiljenimi kitarskimi pasažami, okusno podmazanimi linijami hammond orgel in temperamentnim bobnarskim stampedom, medtem ko se barva Coverdaleovega mogočnega vokala ves čas zvija od strastnega hrepenenja.
Pogostokrat nekoliko plehka, večinoma ljubezenska, še večkrat pa erotično zabeljena besedila so bila skozi njihovo kariero ponavadi glavni vir kritičnega očitka, a vsakdo kdor je poznal Coverdaleovo naravo in dejstvo, da je iz sramežljivega mladeniča tako rekoč čez noč stopil pod reflektorje velikih stadionov, ko je postal član Deep Purple, je veliko lažje razumel zakaj je bil vselej tako obremenjen s tovrstnimi sporočili na meji med čutno liriko in golo seksualnostjo ter svojim 'belim kačonom'.
Tudi na visoko melodičnem zabavljaču »Love to Keep You Warm«, ki je sestavljen iz preproste, a nadvse okusne kitarske frazeologije na relaciji Moody-Marsden in Lordovih šelestečih orgel ter nadvse grabljivega refrena, strastni možakar hrepeni po toplini ženskega telesa. Banalno imenovani »Lie Down (A Modern Love Song)« je še ena 'party' skladba, katera vsebuje skorajda plesni ritem na račun razposajenih orglarskih in klavirskih pasaž ter priostrenih kitarskih fraz, medtem ko je erotično začinjeni refren pospremljen z okusnimi večglasji. Trdo rockovska verzija »Day Tripper« se izkaže za presenetljivo posrečeno priredbo The Beatles zimzelena, saj Coverdaleovemu vokalu izjemno dobro odgovarja osrednja vokalna harmonija, medtem ko polnomastne kitarske pasaže z uporabo efektov ter Lordove klaviaturske vragolije pridodajo pobalinsko in spogledljivo atmosfero.
Na v pospešenem tempu speljanem »Nighthawk (Vampire Blues)« še posebno navdušijo vrtoglave kitarske mojstrovine obeh kitarskih mojstrov, katere so odločno podprte z Murrayevimi rožljajočimi bas linijami v katerih je moč najti sapico jazz fusiona. Slednjo dodatno podpre Lordova kratka, a strastna orglarska improvizacija. Tu se lahko nazorno sliši kakšne virtuoze, ki so presegali stroge žanrske omejitve običajnih blues rock podvigov, je Coverdale zbral okoli sebe. »The Time Is Right For Love«, ki je prežet z nostalgičnim vzdušjem, je že skorajda na meji zgodnjega melodična rocka/AOR-a s katerim se bodo precej bolj spogledovali skozi osemdeseta. Tudi tu vladajo veličastne harmonije med obema kitaristoma, kompleksne bas linije in kompleksne klaviaturske specialitete, medtem jo je Coverdaleova pevska predstav tokrat bližje čisti lirični izpovedi kot brezsramni erotiki.
Naslovna skladba je po pričakovanju polnokrven blues rocker z odrezavimi kitarskimi frazami, eteričnimi spremljevalnimi vokali in Davidovim razkačeno-frustriranim pevskim pristopom, ki je obremenjen z 'vsakodnevnimi težavami'. Moody in Marsden si tu vnovič nadvse lepo razdelita vlogi glavnega kitarskega solista. Osamljeni, a izvrstni inštrumental »Belgian's Tom Hat Trick« predstavlja redek nekoliko humorističen trenutek, ki po zaslugi živahnih boogie ritmov na čelu z neusmiljenimi bobnarskimi prehodi, divjih kitarskih pasaž in orglarskih orgij, poustvari pristno barsko vzdušje.
»Free Flight« je še en temperamenten blues rocker s kančkom funka ter r'n'b kapricami, kjer najbolj navdušijo kompleksne, predvsem pa melodične vokalne harmonije pod presenetljivim narekom Bernieja Marsdena v glavni vokalni vlogi, čeprav je stopnja ostrine in virtuznosti Davidovih 'sotrpinov' vnovič nezanemarljiva. Zaključek v podobi »Don't Mess With Me« predstavlja enega izmed najbolj udarnih trenutkov celotnega albuma, kjer gospod Coverdale, s strastno pevsko predstavo dokaže, da se z njim nikakor ne gre šaliti kadar je lačen mesenih dobrot, medtem ko ga njegovi tovariši pri tem zvesto pokrivajo z divjimi pasažami na obeh kitarah in orglah, rožljajočimi bas linijami ter brezkompromisnimi bobnarskimi krošeji.
V času, ko je 'stari rock' med pohodom punka in diska v komercialnih medijih veljal za nekaj preživetega in 'dinozavrovskega', so Whitesnake pogumno, ne da bi se ozirali na tedanje trendovske zapovedi, na »Trouble« žgali z bluesovskim melosom prepojeno obliko težkega rocka. Pohod na vrh najboljših trdo rockovskih skupin tistega časa je bil od tod naprej le še formalnost.
na vrh