Večina skladb ni daljših od treh minut in prav zato je težko dobiti celovit vtis glasbe. Daft Punk so z remiksanjem komadov najrazličnejših avtorjev želeli ustvariti glasbo prihodnosti, glasbo cyberpunkovskega sveta, ki bi hkrati ohranjala v sebi epskost, ki jo gre pripisati filmu. Večino filma poteka v virtualnem svetu brez svetlobe, kjer vseeno pride do stopnjevanja napetosti in temu primerno ta svet odseva tudi glasba. Hladna in temačna ambientalna kombinacija godal, sintetizatorskih zvokov in basa odlično opravi vlogo pri delanju vzdušja. Vendar ko si stvari ogledamo nekoliko bližje, spoznamo, da le ni vse tako rožnato. Ali črno, kakorkoli hočete.
"Tron: Legacy Reconfigured" naj bi bil poskus dvojca Daft Punk pri fuziji klasične in elektronske glasbe, ki bi še vedno ostajala podrejena filmu. Žal ostane le pri poskusih, saj je nastala zmes grobo ustvarjena, delo je brez domišljije in zlahka bi se našlo veliko primernejše glasbe za sam film, ki z začetka ni bila namensko delana za Tron: Legacy. Vsekakor ima glasba obetavne trenutke, sploh z "Overturo", vendar ostane le pri obetih. Gre za osnovo, na katerih bi morala de Homem-Christo in Bangalter graditi za končno delo, tako pa je končno delo žal le zametek tistega, kar bi naredilo film resnično boljši.
Dvestomilijonski projekt, ki razen fantastičnih stranskih učinkov ne ponudi veliko, si je tako prislužil tudi zelo povprečen "drugi" soundtrack, ki ga je škoda posebej spravljati na samostojen album. Glasba zagotovo ne vzpodbudi poslušalčeve domišljije dovolj, da bi jo lahko dojemal kot samostojno entiteto. Ob filmu, ki naš um zamegli s super svetlečimi efekti in 3D tehniko, pozornost ni usmerjena na zgodbo in glasbo, ker če bi bila, bi kaj kmalu ugotovili, da slednji nista vredni pozornosti. To je največji problem glasbe, nima zgodbe, ki bi ji morala slediti, hkrati pa je tudi sama ne ustvarja, ampak je več ali manj le skupek aranžmajev brez glave in repa. Kot že omenjeno, se najdejo deli soundtracka, ki super ponazorijo cyberpunkovsko vzdušje in temačen svet v Tronu: Legacy, vendar je teh posameznih skladb premalo.
Po "rekonfiguriranem" soundtracku Trona: Legacy bodo najverjetneje posegli le največji ljubitelji Tron franšize in Daft Punka. Oboji bodo verjetno razočarani. Prvi zato, ker so ljubitelji izključno zaradi zgodbovne plati (in prvega Tron filma), drugi pa zato, ker to preprosto ni plata dvojca Daft Punk. Jasno je seveda, da mora slednja biti izdana, ker le gre za megalomanski projekt Disneya. Žalostno je le, ker projekt nikakor ne dosega svoje vrednosti in ker je vse usmerjeno v novi bum 3D tehnike kino dvoran, zakar je tudi glasba, po domače rečeno, nikakva in je njena vloga le dodobra zatresti sedeže gledalcev s svojimi basi.
na vrh