Rhapsody Of Fire: Triumph Or Agony

Rhapsody Of Fire, nekdaj Rhapsody, dejansko delujejo šokantno ob vsej hiperaktivnosti in nepopustljivi zvestobi svoji religiji poslanstva Hollywoodskega simfoničnega metala. Dve leti po albumu "Symphony of Enchanted Lands pt. II - The Dark Secret" (2004), ki naj bi bil eden najbolj imenitnih albumov njihove kariere, s katerim so se približali prepričljivo sicer težki ponovljivosti prvenca "Symphony of Enchanted Lands" (1997), je bil prvi s simfoničnim orkestrom, na njem pa je prispeval narative k zgodbi prava poosebitev Saromana - Christopher Lee. Orkester, pevski zbori in Lee, so tako prisotni tudi na novem albumu "Triumph Or Agony".

Rhapsody Of Fire so znani po jasno definiranem slogu znotraj heavy metal univerzuma. Recenzirati njihov album je težka veščina, saj so si albumi med seboj podobni, kot jajce jajcu. Tudi to pot je (večinoma!) tako in Rhapsody Of Fire ostajajo prepoznavni prav po vsem kar je zaobjemal že njihov opus doslej. Fantje se torej držijo sodelovanja s filharmoničnim orkestrom. Plod tega sodelovanja je jasen. Nasploh v produkciji. Rhapsody Of Fire so prisotnost orkestra maksimalno izkoristili. V podobo skupine se je tako naselil pravi naraven zvok godalnih in pihalnih aranžmajev in v zvočni sliki ležijo orkestralni aranžmaji uravnovešeno in v enakopravnem položaju z metalskimi atributi. Še več. Mnogokrat dominirajo zvoku! Celo na hitrejših delih plošče. Prav tako je zanimivo sledeče. Gre za album, ki je mnogo bolj umirjen od predhodnika, manj oster, manj obseden s pobesnelim cepetanjem dvojne bas boben stopalke, torej gre za odstopanje od zaščitnih znamk Rhapsody Of Fire. Želijo biti sveži, da ne rečem bolj aktualni? Da. Tako so riffe mestoma odprli, jih poenostavili. Preseneča srednje hitri tempo naslovne skladbe takoj za standardnim uvodnim delom skupine. Heart Of Darkness (to ni priredba Grave Digger!!!!), ki temu sledi, nekoliko dvigne dinamiko albuma in preseneti z vgraditvijo čistokrvnih prog metalsko prelomljenih prehodov. Zanimivo je, da po tretjem komadu, dinamičnost albumu popolnoma pade in Rhapsody Of Fire kažejo svojo mehkejšo plat, plat, ki je prijazneje orientirana tudi za predvajanje na radijskih frekvencah. Nasploh skozi akustični Old Age Of Wonders in Il Cante Del Vento, kjer kraljujejo pastoralni elementi. Orkester dominira zvoku plošče! Silent Dream je tip skladbe, ki nosi enega najbolj originalnih motivov (v refrenu) na "Triumph Or Agony". Komad nosi melodično hard rock osnovo in kanček modernega "groovea" in v bližnji prihodnosti ni treba biti začuden v ničemer, če izide tudi kot "single" na EP-ju. Pompozna udarna energija, ki jo ponuja spominja na upočasnjeno variacijo finskih Nightwish (zlasti refren). Album v svoji umirjenosti ne razbije ne omenjeni Silent Dream in ne srednje hitri himnični Myth Of The Holy Sword ali Bloody Red Dungeons. Vzdušje albumu naposled poskoči ob 16 minutni The Mystic Prophecy Of The Demon Knight. A ne zaradi slučajne nenadne eksplozije skozi potencialno našpičen metalski tempo (tega spet ni zaznati!), pač pa zaradi svoje nepredvidljive drže, katero narekuje skladno prelivanje vzdušij, ki se nizajo skozi raznobarvne motive in preklope ritmov. Dark Reign Of Fire zaključi album. Motivsko se skladba direktno navezuje na prejšnjo skladbo, zato je škoda, da Rhapody Of Fire tu niso pustili skladbe vključene kot del The Mystic Prophecy Of The Demon Knight, ki bi tako štel skupaj v dolžino cca 25 minut.

"Triumph Or Agony" je umirjen album, ki deluje najbolj zrelo doslej. Prvič v karieri skupine se je zgodilo namreč, da so Rhapsody Of Fire izdali album, ki mu je najtežje dodati priponko metal. Albumu dominirajo orkestralni aranžmaji, vselej privlačni operetni vokal Fabia Leonea pa je ob dominanci simfonike še dodatno poudarjen v zvoku plošče. Nekateri riffi v svoji poenostavljeni drži (denimo v naslovni pesmi, uvodu Du Kunor ter Silent Dream) nosijo slogovne odklone k "modernemu" in za doslej ustaljene standarde skupine predstavljajo faktor presenečenja, ki zna odvrniti marsikaterega ljubitelja "power metalske" bombastično simfonične orientiranosti, po katerih so Rhapsody Of Fire zasloveli. Vsekakor, pa je tudi na novi plošči ohranjen jasen duh skupine, ki uvršča tudi novi album jasno in glasno med svojstven slog, ki je lasten le skupini sami. Verzi so pravljični, glasba je filmska, le oči zapreš ob njenem poslušanju in pred teboj se odpre edinstven magični svet mitov in legend. Včasih se človek sprašuje, zakaj Rhapsody Of Fire ne posnamejo tudi filma zraven. No ob tovrstnih ploščah, nariše domišljija poslušalcu film kar sama od sebe. Tudi to pot je tako. In Rhapsody Of Fire prinašajo ob tem kanček drugačnosti in svežine, ki je absolutno dobrodošla in uspešno integrirana v novo ploščo, kar dokazuje, da si je skupina v dobrem desetletju obstoja nabrala dovolj izkušenj, da na točki omenjenih eksperimentov, ne zmore narediti napake. Gre za album, s prepoznavnim ščepcem italijanske otroške naivnosti, ki rezultira v pretiravanju, a brez pretiravanja Italijanov ne bi bilo, svet bi bil bolj dolgočasen brez njih (ter predvsem njihove kuhinje) in tudi "Triumph Or Agony" ne bi bil še en zelo lep izdelek. Oboževalce "power metala", pa lahko novi album skupine, pač ujame "na levi nogi".