Vrnitev Van Der Graaf Generator, glasbenih legend inovativnosti in pionirjev mračnejše strani progresivnega rocka, ki se je zgodila pred nekaj leti z novo turnejo, prvo po več kot 25-ih letih, ter izidom odličnega albuma "Present" (2005), se uspešno nadaljuje tudi po izidu "Trisector". Slednji je bil zagotovo eden izmed letos najbolj težko pričakovanih albumov med ljubitelji progresivnega rocka in vseh oblik visoko eksperimentalne glasbe. Skupina je pred izidom tega albuma zakorakala v popolnoma novo obdobje, saj jih je zapustil dolgoletni saksofonist in flavtist David Jackson. Van Der Graaf Generator so tako prvič v svoji karieri postali trio sestavljen iz neuničljivega pevca in liričnega vizionarja Petra Hammilla, ki še naprej ohranja svoj specifični, izjemno slikovit in poetični način petja, še bolj dejavno kot ponavadi pa se na tem albumu izkaže tudi vlogi kitarista, klaviaturista Hugha Bantona, večnega zaljubljenca v zvok svojih orgel, katere je tokrat še razširil tam, kjer so bila ponavadi pihala ter bobnarja Guya Evansa, enega najbolj imenitnih bobnarjev v povesti progresivnega rocka in poleg Hammilla edinega člana, ki se je nahajal v vseh njihovih zasedbah. Slednji trije veljaki so bili obenem tudi originalni člani zasedbe, ki je leta 1968 prvič zagnala VDGG motor in tako že od nekdaj veljajo za jedro skupine. Kljub vsem njihovim odlikam pa si velika večina ljubiteljev skupine do tedaj ni mogla zamisliti njihovega zvoka brez Jacksonovega saksofona. Zato je bilo nedvomno največje vprašanje, kako bo skupina po novem zvenela oziroma, kako bodo uspeli nadomestiti vse pihalne delnice, ki jih je ponavadi pokrival med privrženci skupine izjemno priljubljeni in karizmatični Jackson.
Preostali trije člani so ta problem rešili na presenetljivo uspešen način in tako zadovoljivo zamašili zvočno luknjo, ki jo je povzročil Jacksonov odhod. Kar na običajnih mestih pihal niso nadomestile razširjene Bantonove orgle, katerih je tokrat več kot si običajno poželi srce vseh ljubiteljev tega inštrumenta, je opravila Hammillova kitara. Hammill je tokrat demonstriral opazno več kitarskih rifov in nabrušenih pasaž kot ponavadi in lahko se reče, da je po tolikih letih tudi na tem področju izkazal zelo dobro. Kot kitarist je po mojem pokazal celo svojo najboljšo predstavo v vsej dotedanji karieri z VDGG. Njegovo petje je na veselje vseh njegovih privržencev še vedno na izjemno visoki ravni tako, da se komajda opazi, da bi se "Thin Man" skozi leta kakorkoli postaral v svoji vselej specifični lirični interpretaciji. Seveda si privošči nekoliko manj vreščanja in visokih delnic kot si jih je nekoč, a je zato še vedno neverjeten pripovedovalec svoje poezije in posredovalec obilice različnih emocij, katere je kot pravi vokalni kameleon sposoben vnesti v določeno skladbo.
Na neizbežno vprašanje, ali gre vseeno pogrešati Jacksona, bi lahko odgovoril z da in ne. To so definitivno še vedno stari dobri VDGG, vendar ne več takšni kot smo jih ponavadi poznali. Skladbe so tokrat nekoliko krajše kot ponavadi, a zato nič manj kompleksnejše in veličastnejše. Njihov zvok je postal samo za odtenek manj obskuren in nekoliko bolj melodičen medtem, ko posamezni aranžmaji še vedno vsebujejo tisto dramatično komponento, ko se počasi gradijo in zatem učinkovito menjajo po večini melanholična in mračna vzdušja. Avantgardnih jazzovskih improvizacij je tokrat znotraj posameznih skladb le za vzorec, kar bo všeč vsem tistim, ki jim na "Present" ni bil všeč dodaten disk s samimi improvizacijami. Kljub temu, da se je njihova zvočna podoba spremenila, pa še zdaleč ni nobenega razloga za preplah med dolgoletnimi ljubitelji njihovih mračnih post-apokaliptičnih vizij in Hammillovih metafizičnih ter pogosto izjemno sarkastičnih besedil. Van Der Graaf Generator poleg King Crimson s svojimi mračnimi aranžmaji in besedili še vedno ostajajo na moč prepričljivi, mračni, a obenem tudi posmehljivi, kronisti propadajoče zahodne civilizacije in vseh vidikov njene brezkončne apatije. "Trisector" je dovolj svež in navdahnjen album, da bo zadovoljil vse tiste, ki pogrešajo večje inovacije v sodobnem prog rocku, obenem pa vsebuje tudi vse njihove prepoznavne elemente. To so na prvem mestu kot vedno nezgrešljivi, izjemno karizmatični Hammillov vokal, Bantonova velika zakladnica orgel (skozi katere so pogosto napeljani zamazani kitarski rifi) in Evansovo raznoliko bobnanje. Vse to še naprej zagotavlja tisto prepoznavno VDGG magijo, ki je ni omajal niti Jacksonov odhod.
Že uvodni inštrumental "The Hurlyburly" potrdi, da VDGG niso izgubili niti kančka svoje prepoznavne, visoko-napetostne energije, saj bi se ta lahko z lahkoto nahajal na katerem koli izmed njihovih klasičnih albumov. Po obskurnem šumenju efektov vpade osamljen kitarski rif, katerega v ozadju spremljajo bobni. Nakar sledi prvi prehod in s tem ognjevite pasaže na Bantonovih orglah, napeljane skozi nabrušene in občasno tudi melanholično obarvane Hammillove kitarske linije in dinamičen Evansov bobnarski tempo. Nenavadno ime te skladbe si je Hammill sposodil iz neke monografske črne komedije o disfunkcionalnih filmskih igralcih po kateri je bil kasneje posnet tudi film s Seanom Pennom v glavni vlogi.
Tisti, ki jih uvodni inštrumental morebiti, še ne bi prepričal o kvaliteti nove podobe VDGG, pa bodo svoje dvome ovrgli ob prvih taktih odlične "Interference Patterns", katera s svojim raztresenim kitarskim rifom, napeljanim prek orgel, ponovno nekoliko spominja na njihove stare čase. Tu prvič vpade poetični Hammillov vokal, ki še vedno neverjetno dobro plove med paranoidnostjo in teatralnostjo ter se odlično ujema s posameznimi, kot ponavadi precej mračno obarvanimi, inštrumentalnimi sekcijam.
"The Final Reel", kateri se odpre z nežno melodijo, ki jo tvori eleganten klavir, lepo sprosti naelektreno vzdušje, ki se je nabralo po prvih dveh skladbah. Hammillov vokal in gotski zvok orgel učinkovito posredujeta še eno črno zgodbo iz Petrove bogate zakladnice družbeno kritičnih idej. Melanholično vzdušje, ki ga tvorijo orgle, klavir in nabrušeni bobni je pogosto v nasprotju s Hammillovim posmehljivim, kot vedno izvrstnim petjem.
Veličastni "Lifetime", ki bi se lahko nahajal tudi na katerem izmed njihovih zgodnjih albumov, se odpre z nežno melodijo na gotsko obarvanih orglah, katerim v nadaljevanju sledi električni klavir. Hammillov način petja je tokrat povsem umirjen in v sozvočju z melanholijo, ki jo ustvarjajo molovske linije orgel in kitare. Hammill tu prek metafore pripoveduje o lastnem zavedanju staranja ter neverjetni minljivosti in krhkosti človeškega življenja nasploh.
Na "Drop Dead", ki je ena najtrših stvaritev na albumu, se lepo pokaže, kako so uspele Bantonove orgle na povsem zadovoljiv način nadomestiti linije, ki so bile ponavadi rezervirane za saksofon. Ta skladba ima skorajda hard rockerski ritem. K temu prispevajo tudi precej umazani rifi na električni kitari, ki tokrat še zdaleč niso v ozadju, Bantonova linija bas kitare, napeljana preko orgel, in izjemno nabrušeni bobni s številnimi prehodi. Hammill si privošči celo krajšo kitarsko solažo, kar ni ravno eden njegovih pogostih običajev medtem, ko ne manjka tudi odlična Bantonova solaža na orglah. Seveda pa ponovno ne gre prezreti Petrovega izjemno raznolikega petja, ki tokrat posreduje enega izmed svojih bolj brutalnih besedil.
"Only In a Whisper", ki je najbolj jazzovsko usmerjena stvaritev na albumu, ponovno nekoliko umiri naelektreno vzdušje. S svojo nežno melodijo na klaviaturah, zvokom činel in slikovitim petjem nekoliko potegne na nekatere stvaritve iz Hammillove samostojne kariere. Njegovo besedilo, ki se dotika različnih zablod človeške zgodovine, med njimi inkvizicije, za hip ponovno obudi spomin na nepozabno VDGG klasiko "White Hammer".
Visoko dramatična "All That Before" je spet nekoliko bolj hrustljava stvaritev z odlično linijo basa, napeljano prek mogočnih orgel, katera se lahko primerja tudi z nekaterimi VDGG klasikami iz preteklosti. Hammillov teatralni vokal je ponovno v središču kompozicije in glavni gradnik njenega dramatičnega, apokaliptičnega vzdušja. Inštrumentalna sekcija vsebuje močno distorzirane rife na električni kitari in izobilje Bantonovih diabolično zvenečih orgel. Hammill ponovno preseneti s krajšo, vendar zanimivo kitarsko solažo, kakršne mu še nekaj let nazaj ne bi pripisal. Sčasoma dramatika popusti in kompozicija se konča na nenavaden in precej skrivnosten način.
Obe zadnji kompoziciji na albumu bi lahko označil kot najboljši na njem in resnični VDGG klasiki. "Over The Hill", ki je edina več kot 10-minutna stvaritev na albumu, je popolna VDGG klasika, lahko bi se reklo tudi osrednja stvaritev albuma, ki postopno gradi dramatično vzdušje in učinkovito plove med mračnim in veličastnim vzdušjem. Ta izvrstna, izjemno kompleksna kompozicija epskih razsežnosti, vsebuje prav vse kar si zaželi srce slehernega ljubitelja VDGG in prog rocka nasploh. Vsebuje namreč prav vse najboljše in najbolj priljubljene elemente skupine. Njen uvod je precej nežen, če že ne skorajda nedolžen. Banton na orglah postopno gradi melanholično melodijo ob "spravljivem" Hammillovemu vokalu. Sčasoma dramatičnost prek mračnih tekstur na orglah in zamazanih kitarskih rifov doseže svoje vrelišče, tako kot je to značilno za vse njihove najboljše epe in sledi veličasten, epski trenutek, ki razpoči vso zgoščeno napetost. To se nato skozi kompozicijo še večkrat ponovi. Vse čestitke si tudi tokrat zasluži sanjska Hammillova vokalna predstava , veličastne Bantonove teksture orgel, zamazane kitarske linije ter Evansovi drdrajoči bobni. Popolna VDGG klasika, ki bo gotovo postala obvezen del njihovih koncertnih nastopov.
Nič slabša ni zaključna, izjemno mračna "(We Are Not) Here", še ena bodoča VDGG klasika, ki se odpre z izjemno mogočnim zvokom orgel. Slednjemu se kmalu pridruži odlična Hammillova vokalna predstava, kjer zveni kot, da bi trpel kakšne peklenske muke. S to kompozicijo VDGG ponovno dokažejo, da se apokalipsa še zdaleč ni končala in da so vrata pekla še vedno na stežaj odprta. Tudi tu na nek popolnoma svež način zaživi njihova tradicija kompleksnih časovnih prehodov in dramatičnih, teatralnih sekcij. Album se konča tako kot se je odprl - s šumenjem efektov.
"Trisector" je na zelo dobri poti kot glavni kandidat za najboljšo letošnjo izdajo v progresivnem rocku. Dobro pa mu kaže tudi kot kandidatu za enega najboljših albumov v tem žanru po izidu "Present". Naj se razni neo progresivci in švedski ter ameriški prog revitalisti iz 90-ih dan danes še tako napenjajo, prog pionirji na čelu z VDGG, kljub teži let, še vedno ostajajo poseben razred zase in dokazujejo, da učenec ne more biti nikoli boljši od učitelja. "Trisector" se resda ne more kosati z njihovimi najboljšimi izdelki kot so "Pawn Hearts" (1971), "Godbluff" (1975) in "Still Life" (1976), vendar zaseda povsem dostojno mesto v njihovi diskografiji v kateri ni najti povprečnega albuma. Če bi dobil težko nalogo, da ločim njihove albume na boljše in slabše, bi se "Trisector" zagotovo uvrstil v boljšo polovico. S "Trisector" so Van Der Graaf Generator (ponovno) dokazali, da tudi v "oslabljeni" postavi, kot trio, pohrustajo vse moderne progresivce za malo malico in pogosto samo v eni sekciji določene skladbe demonstrirajo več energije in svežine kot jih večina tovrstnih zasedb v svoji celotni karieri. Zelo razveseljivo je tudi to, da še vedno ostajajo svojevrstni mojstri nepredvidljivosti. K temu je, precej ironično, nekaj gotovo prispeval tudi Jacksonov odhod, saj so tako dobili svojevrstno priložnost, da svoj zvok oblikujejo na nov način, brez saksofona, flavte (ali violine). VDGG tako še naprej ostajajo ena izmed izjemno redkih prog rockovskih skupin, ki se lahko ponašajo z diskografijo v kateri ni nobenih slabih trenutkov ali kukavičjih jajc. Pred leti bi kar težko verjel, da bodo ravno oni, po skoraj tridesetletni odsotnosti, danes med najbolj aktivnimi prog pionirji in to s svežimi idejami za povrh. Tudi na ta način še vedno ostajajo svetel zgled in vodilo vsem bodočim prog rockovskim glasbenikom. Ker ne vem, kako naj "Trisector" sploh še dovolj pohvalim bom Van Der Graaf Generator za konec zaželel še naslednjih 40 let tako fantastične glasbe kot so jo demonstrirali na vseh svojih dotedanjih izdelkih.
na vrh