Niet! Reaktivirani leta 2008! Sprva pomedejo s preteklostjo in izdajo kompilacijski album »Bil je maj«, sledi ogrevanje in zorenje ter tako še pred iztekom leta 2008 album "Izštekani na Valu 202". Za tem pa pride leto 2010, ko smo dočakali trenutek večnosti! Izšel je album »Trinajst« - prvi pravi studijski album skupine Niet, ki so do tega dne, v nizki nakladi, izdali pred več kot četrt stoletja le kaseto »Srečna mladina« (1984). Slednjo lahko štejemo največ za EP.
Borut Marolt, ki je stopil v obuvalo pokojnega Primoža Habiča, se je dokazal, kot dostojna zamenjava že na obeh predhodnih izdajah, to pa potrjuje tudi album »Trinajst«. Svojo nalogo je odlično opravil, lahko rečemo, da je njegova vokalna figura faktor, ki drži izdelek vseskozi nad vodo, od uvodne sekunde, do zaključnega odzvena zadnje note albuma.
Album je lepa zmes punkerskega nabijanja in melodičnih linij, ki se zadržujejo v glavnem na podvozju srednje hitre ritemske zakoličbe - v teh melodijah pa še vedno vse lepo škriplje, da ne bi slučajno kdo pozabil med poslušanjem albuma, da ima opravka s punk rock albumom. Niet so si za enega od ciljev na albumu »Trinajst« zadali prelitje svojega kultnega imidža, ki so jim ga prinesle skladbe osemdesetih let. Gre za povsem logično odločitev, pa vseeno. Časi deročih rek alkoholnih likvorjev in žakljev »belega«, so daleč za njimi, v ospredje pa vse bolj stopajo "akademska" leta, ko se nezadržno leviš v modreca sive brade. Čemu torej vztrajati v letih »rehabilitacije« na starih vzorcih?
Notorični nihilizem, ki ga udejanji otvoritvena Čas za revolucijo, bi lahko bila skladba »Heroj nove dobe«, nihilizem galopa z visoko štrlečim sredincem v zrak zadržuje za njo rožljava Živalska farma, kjer postaja Maroltov krulež intenzivnejši. Tretja albumska skladba imenovana Tujca zaključi na albumu uporniški vandalizem punk rock vzkipljivosti skupine, ki se je še zadnjič bežno ozrla na svojo avanturo osemdesetih. Temu trojčku se deloma priključi z divjaško kitico kasneje tudi skladba Stres generacije.
Večina skladb v nadaljevanju se drži srednje hitrega tempa. Vzdržuje tisto melanholično post punkersko kopreno, ki je v izročilu Niet ukleščena po tipičnem slovenskem vzorcu »mračnjaštva«. Dekle izza zamreženega okna bi lahko bila po preskoku v refrenski napev »novi Februar«, kar pomeni da so Niet zadržali na novem albumu tudi karakteristike plasmaja melodije v svoje ličilo punk rock obrti. Nietovsko kombiniranje torej. Zato je album »Trinajst« pravi Nietovski album. Ti in jaz in noč in večnost je trenutek albuma, kjer se prikrade v glasbo več elementov starodavne post punkerske do shoegazerske konture, zlasti glede na kontrast vokala in odebeljene bas linije, ki jemlje primat riffom obeh kitar. Naj kri zalije ves svet je navito pospešeno nadaljevanje skladbe Ti in jaz in noč in večnost, ki pa se od tega odlepi v preskoku v Še en sončen dan. Tretji del te skladbe se imenuje Utrujen, zasedba le kanček obrne dva prijema v liniji in privede triado Kri naj zalije ves svet/Še en sončen dan/Utrujen v mirni zaključek, kjer se kitara znova kanček potuhne in prepusti bas liniji vodilno linijo.
Niet niso vešči glasbeniki kar se obvladovanja instrumentov tiče. Nikoli niso bili in nikoli ne bodo. K sreči imajo v studiu Boruta Činča, saj jih starosta slovenske rock glasbe, kot skrbni očka nenehno usmerja in korigira, da se slučajno na album ne prikrade kak sumljiv kompozicijski prdec. Rifanje je zelo monotono in enolično na večini skladb. Te vsebujejo ravne linije, ki temeljijo na rabi treh, največ štirih akordov in ti se vrtijo v repetitivno predvidljivem 4/4 redosledju. Glasba Niet je torej trivialno rešljiva ,še tako zaplankanim ušesom.
In vendar. Tu je kar nekaj elementov vešče sanacije, ki zadržujejo na albumu zanimivo poslušanje. Prvi faktor je zagotovo Maroltova vokalna drža. Mož dokazuje, da je iz pravega testa za nove Niet. Mnogokrat se oprime namerne disonance po vzoru stare šole Habiča, nekaj verzov odpelje skozi narative, ali pa kar odsekano brez melodije (kitica v Temni oblaki). Všečne so tudi njegove eskapade nihilizma, ki so zgoščene zlasti v začetku albuma. Maroltova interpretacija je zelo pomembna, saj razbija monotono držo kitarskih fraz albuma - tatemelji na vrtenju treh do štirih tonov na preprosti »kvadraturi« kvint dvoprstnih prijemov. Vsak bo dejal: "Saj to so vendar Niet in tu ne potrebuješ Einsteina, sicer ne boš dobil Niet!«. Res je. In vendar bodo zahtevnejši poslušalci le iskali v vsej novi štoriji skupine nekaj več. Zato je poleg Maroltovega na moč dopadljivega vokalnega pristopa skupina vključila še nekaj dodatnih trikov na »Trinajst«, ki učinkovito razgibajo razvoj albuma in samih točk le tega. Vključitev otroškega pevskega zbora na izhodu iz skladbe Živalska farma je eden teh trikov. Koketiranje z godalnim kvartetom Vijolice prelito iz albuma »Izštekani« na skladbo Beli prah je drug tak trik. Tu so dodani posebni efekti, kot je tulež sirene v uvodu skladbe Stres generacije, pa uvodni godalni aranžma v skladbi Ljubezenska romanca. In nenazadnje, tu je neobhodni dotik Činčevih Hammond B3 orgel (Ljubezenska romanca, Škrati in gosenice, Na drugo stran). Napevi so lahko celo podvojeni s spremljevalnimi harmonijami in to zelo všečno (Škrati in gosenice). Vse to nakazuje potencialni razvoj skupine na prihodnjih studijskih podvigih.
Prav skladba tipa Ljubezenska romanca je primer idealne kombinacije punkovksega diletantstva in zadeto darkerskega hitrega tempa z vtkano nalezljivo melodičnostjo, kjer Činčeve klaviature mojstrsko obogatijo finalno aranžersko konturo skladbe. Podobno izkustvo dostavi proti zaključku temačna Škrati in gosenice, ki vsebuje celo predrefrenski prehod. Obe skladbi sta aranžerka vrhunca albuma in primerna iztočnica na kateri lahko skupina neobremenjeno razvija svoj glasbeni izraz v prihodnje!
Album je »slovenski« rock album glasbenega »podzemlja«, da bolj »slovensko« ne gre! Ozreš se samo na koncept albuma, brez glasbene substance in vse ti je takoj jasno. Glavni junak povzdigne uporniški krik in ugotovi, da je osamljen. Okrog sebe zgradi zid, se izolira in na koncu več ne najde izhoda. Zato stori samomor (Na drugo stran). Še prej pa, zadet od "belega" ali "rjavega" (izbor je prepuščen vam dragi bralci), ne pozabi poslati v večna lovišča tudi svojo »junkie« ljubico in ji tako skrajša muke nesmiselnega zbujanja v krutem svetu realnosti. Tipično Slovensko, ne? Če nam kaj ni všeč storimo samomor ali preprosto – se izselimo iz države, po možnosti daleč stran.
Niet so s studijskim prvencem spravili od sebe v prvi vrsti zelo previden album. Je kvaliteten testament povratka, ki je s preteklostjo opravil elegantno, zato se lahko s polno zajetim vetrom v jadra zazrejo v prihodnost svoje nadaljnje življenjske poti. Vendar pa bo treba v prihodnje razgibati kultni statusni simbol Niet glasbe, ki se je s ponarodelimi »hiti podzemlja« osemdesetih zažrl v podzavest slovenstva. Fantje so zreli možje, zato zagotovo hlepijo po zanimivih aranžersko kreativnih izzivih. Sodelovanje s Činčem jim zagotovo tu rešuje kožo, pa tudi Borut Marolt še ni pokazal vsega svojega vokalnega znanja. Bomo videli kaj bo prinesla prihodnost. Album je lep nov začetek za skupino, ki pa bo moral biti nujno artistično presežen s svojim naslednikom! Simpatično, dostojno, v vsem kredibilno "Nietovsko", a brez presežnikov.
na vrh