Emerson, Lake & Palmer: Trilogy

Legendarna progresivno rockovska trojica, najbolj pristna inkarnacija vsega dobrega in slabega v progresivnem rocku, je v času pred izidom svojega četrtega (tretjega studijskega) albuma, pomenljivo imenovanega "Trilogy", že uživala svetovni sloves kot tista ključna skupina, ki je z izjemnimi albumi kot so bili istoimenski prvenec (1970), "Tarkus" (1971) ter "Pictures At An Exhibition" (1971), premostila mejo med klasično glasbo in rockom/popularno glasbo. ELP so uspeli klasiko približati tudi tistim (tradicionalno rockovskim) poslušalcem, ki so na svoj način zavračali pretiran elitizem in snobizem tedanjih predstavnikov najstarejše glasbene zvrsti. Slednji so na skupino, predvsem na Emersonove priredbe aranžmajev nekaterih klasikov iz prve polovice 20. stoletja, sprva pogosto gledali kot direkten napad, če ne celo kot svetoskrunstvo (denimo slavni ameriški dirigent in skladatelj Leonard Bernstein s katerim je imel Emerson zaradi avtorskih pravic preglavice še pri svoji prejšnji zasedbi, The Nice), a sčasoma se je ta odnos le spremenil in nihče več ni mogel zanikati, da se je po pojavu ELP med mladino povečala obiskanost klasičnih koncertov medtem, ko sta v rocku postala virtuoznost in avanturizem besedi dneva.

"Trilogy" je v marsičem gradil na uspehu prejšnjih albumov s tem, da je skupina na njem še potencirala svoj prepoznavni zvok in medsebojno sodelovanje vseh treh članov pri ustvarjanju kompozicij. Namesto več kot 20 minutnih epskih suit v stilu neponovljivega "Tarkus" in Emersonovih adaptacij klasičnih del so tokrat dobila prednost nekoliko krajša in za spoznanje bolj rockersko usmerjena dela, ki pa so utelešala vse tiste odlike zaradi katerih si je skupina pridobila sloves največje atrakcije v progresivnem rocku tistega časa.

Osrednje delo albuma je brez dvoma "Endless Enigma", ki je tudi eno izmed najboljših del, katero so kdaj koli ustvarili. Gre za veličastni 11-minutni opus, razdeljen v treh med seboj ločenih delih. "Part One" v uvodu vsebuje skrivnostne Emersonove ambientalne vložke na sintetizatorjih nakar preide v marširajoče pasaže na klavirju in Palmerjevih bobnih ter tolkalih. Ta uvodni del bi se lahko zlahka uporabil tudi za kakšen mračni triler. Vendar je tega občutka nemudoma konec, ko vpade mogočen Lakeov vokal in s tem popolnoma spremeni naravo kompozicije, ki nenadoma preide v veliko bolj svetle odtenke. Tedaj s polno močjo zasijejo vse osrednje kvalitete ELP; Lakeov bariton ter veličastne Emersonove palete na klaviaturah skupaj s Palmerjevim kinetičnim bobnanjem. "Fugue", srednji del suite, vsebuje raznolike Emersonove pasaže na klavirju, ki sevajo tako eleganco kot izjemno viruoznost. S klavirsko solažo, razvejanimi bobni, zvoki zvoncev in moog sintetizatorja nastopi "Part Two", kjer se še enkrat ponovi veličastni refren iz prvega dela. Izjemna Lakeova vokalna predstava, podmazana s kraljestvom simfoničnih pasaž na klaviaturah in masivnimi bobni na idealen način doživi svoj zmagovalni zaključek.

Sledi romantični "From The Beginning", ena izmed najlepših Lakeovih ljubezenskih folk balad za katero je značilna nežna menjava pastoralnih akordov na akustični kitari, vesoljski zvoki mini mooga in zasanjano petje. Akustični trubadur Lake je imel od nekdaj izjemno žilico za odlične romantične balade (med najboljše in najbolj priljubljene zagotovo spadata še "Lucky Man" in "Still You Turn Me On"), ki so predstavile popolnoma drugo plat skupine od tiste simfonično virtuozne s katero se jih je največkrat povezovalo in katero je zastopal predvsem Emerson. "The Sheriff" je hudomušna burleska ki poslušalca nenadoma prenese v salone nekdanjega divjega zahoda, kjer zvezdavi šerif uveljavlja zakon po svoji lastnih merilih in se na koncu zaplete v strelski obračun. Po uvodnih prehodih na bobnih nastopi šaljiva osrednja melodija bazirana na komičnem petju, sarkastičnim besedilu in mavričnih pasažah na moog sintetizatorju in klavirju. Zaključna salonska solaža na klavirju še posebno pripomore k pristnemu kavbojskemu vzdušju. Ta šegava skladbica nadaljuje njihovo tradicijo komičnih del v stilu "Jeremy Bender" ter "Are You Ready Eddy?", ki so ponavadi služile za relaksacijo po epskih in kompleksnih kompozicijah. ELP so vedno znova dokazovali smisel za svojevrsten črn humor, kakršnega se vse prevečkrat pogreša v tej glasbeni zvrsti.

"The Sheriff" s svojim vestern vzdušjem pripravi odličen teren za inštrumental "Hoedown", še eno izmed ELP klasik. Ta izvrstna adaptacija dela iz klasične suite "Rodeo" v izvirni izvedbi ameriškega skladatelja Aarona Copelanda, je prava poslastica za vse ljubitelje Emersonovih klaviaturskih čarovnij in Palmerjevih bobnarskih vragolij. Gre za izjemno temperamentno stvaritev, katero odlikuje razposajeni in mogočni prehodi na bobnih podmazani z živopisanimi zvoki moog sintetizatorja in nabrušenimi pasažami na hammond orglah, ki s svojo energičnostjo ne popušča od začetka do konca. O priljubljenosti te klasike zgovorno priča dejstvo, da gre tudi po desetletjih za edino delo s tega albuma, katerega tako Emerson kot Palmer na svojih samostojnih nastopih nikoli ne izpustita. Sledi naslovna epska mojstrovina "Trilogy", ki se lahko postavi ob bok suiti "Endless Enigma" kot najboljša stvaritev z albuma. Gre za veličastno in zelo dobro strukturirano kompozicijo, ki kar vrvi od simfonične kompleksnosti in nenadnih inštrumentalnih vložkov. V skorajda romantičnem uvodu vsebuje nežne pasaže na klavirju in melanholično petje. Nakar v drugem delu preide v kompleksnejši inštrumentalni del, kjer si sledijo ognjevite klaviaturske solaže in izjemni bobnarski prehodi. Tu Emerson spet dobi veliko prostora za svoje veličastne in supersonične solistične klaviaturske ekspade (nekateri bi temu rekli kar masturbacije), ki so še danes glaven vir navdiha številnim klaviaturskim virtuozom širom sveta. V zaključnem delu nastopi nekaj skorajda jazzovskih improvizacijskih vložkov, ki odražajo tako izjemno virtuozno spretnost kot glasbeno širino zasedbe.

Mogočni "Living Sin" je nekoliko bolj mračna stvaritev z zloveščim Lakeovim vokalom, ki pa se s prvim prehodom povrne v prepoznavni bariton s katerim posreduje s črnim humorjem prežeto besedilo. Ne manjkajo tudi testosteronske pasaže na hammond orglah in osupljiva bobnarska predstava. Zaključni inštrumental "Abbadon's Bolero", ki se odpre kot nekakšna vojaška koračnica, je ena izmed unikatnih stvaritev v povesti skupine in edina izmed kompozicij na albumu v kateri je mogoče zaslediti tisto vzdušje oziroma avro, ki je prevladovala na "Tarkus". Emerson na stopnjujočo, marširajočo bobnarsko podlago sproti nalaga vedno nove palete klaviatur, ki sčasoma ustvarijo obširno ambientalno vzdušje, ki dobro ustvarja kontrast glede na vojaški ritem. Seveda pa ne gre tudi brez obveznega pompoznega zaključka, tako kot se to spodobi za ELP.

"Trilogy" je ena izmed klasik progresivnega rocka in, tako kot vsi albumi iz njihovega zgodnjega obdobja, eden izmed največjih dosežkov v povesti skupine. Zlahka bi se lahko reklo, da je skupina na "Trilogy" dokončno oblikovala svoj prepoznaven zvok, album pa je bil izjemno vpliven na številne naslednje generacije progresivno rockovskih glasbenikov. Bolj kot katerikoli drug izmed njihovih albumov je skupino uveljavil kot rockovske zvezdnike, znane po svojih izjemno ekstravagantnih in pompoznih predstavah. Nič več niso veljali samo za ene izmed glavnih inovatorjev v popularni glasbi, temveč so postali mogočna rockovska inštitucija, tako v dobrem kot slabem. Žal se je na turneji, ki je sledila izidu "Trilogy" pokazalo, da razen "From The Beginning" in "Hoedown" nobena izmed ostalih glavnih del z albuma v odrski izvedbi ni dosegla želenega učinka tako, da so jih kmalu prenehali izvajati. Po izidu "Trilogy" so se številni privrženci skupine spraševali, če je bil to njihov vrhunec. Niti v sanjah si niso mogli predstavljati tistega kar je sledilo.