Hackett, Steve: Tribute

Steve Hackett, eden največjih kitarskih inovatorjev in skladateljev v povesti rock glasbe (dolgo preden je Eddie Van Halen v 80-ih populariziral tejping je bil ta za Stevea že ena ustaljenih kitarskih tehnik na nekaterih najboljših Genesis stvaritvah) ter tankočutnih igralcev svojega inštrumenta, s svojim novim izdelkom ponovno dokazuje, da ostaja najbolj "priden" od vseh nekdanjih in aktualnih Genesis veljakov, kateri ponavadi izdajo kaj novega samo še enkrat na deset let.

Po odličnem progresivno rockovsko obarvanem albumu "Wild Orchids" (2006) na katerem se je slogovno po navdih podal v svoje najboljše ustvarjalne čase 70-ih, je tokrat pripravil popolnoma inštrumentalen in klasično zasnovan izdelek na katerem je edini dejavni inštrumentalni faktor njegova prva ljubezen-klasična kitara (nečesa, česar prav gotovo ne bo nikoli priznal svoji ženi in redni ilustratorici njegovih naslovnic, Kim Poor, čeprav se resnice ne da zanikati). Vsi njegovi ljubitelji že dolgo vejo, da Steve ni samo vrhunski (prog) rockovski kitarist, temveč se je že pogostokrat izkazal tudi kot odličen in unikaten klasični kitarist, ki ve da se da iz klasične kitare velikokrat izvabiti več patosa kot pa iz njene elektrificirane različice. Steve ima za seboj že celo plejado akustičnih trenutkov na katerih je blestel z unikatno uporabo klasične kitare, a na nobenem izdelku se temu ni približal na tako pristen in čist način kot sedaj.

"Tribute" predstavlja mojstrovo posvetilo nekaterim svojim klasičnim "učiteljem", tako
klasičnim komponistom na čelu z Bachom kot nekaterim glavnim inovatorjem na področju uporabe klasične kitare. Med njimi v Steveovem primeru izstopa legendarni španski klasični kitarist Anders Segovia. Steve je že večkrat v preteklosti izrazil svojo fascinacijo nad Segovio in poudaril izjemen pomen, ki ga je imel slednji na razvoj njegovega igranja klasične kitare.

Na "Tribute" se nahaja 13 Steveovih kitarskih solo izvedb mojstrov klasične kitare in komponistov klasične glasbe ter tudi tri originalne Hackettove stvaritve. To so "The Fountain Suite", "Cascada" ter "Sapphires". Dve stvaritvi izmed teh sta nastali med njegovo zadnjo turnejo na kateri je nastopal v obliki akustičnega tria skupaj s svojim dolgoletnim sodelavcem in bratom, Johnom Hackettom. Tokrat je Steve nastopil popolnoma sam, brez kakršnega koli spremstva klaviatur, flavte ali ritem sekcije, vendar pri tem gotovo ni bil osamljen, saj je bil pri igranju kitare nedvomno ves čas spiritualno povezan s svojimi klasičnimi "učitelji".

Prva tri dela na albumu so Steveovo posvetilo Bachu in temu primerno vsebujejo številne baročne prvine. Na njih je moč zaznati ne samo mojstrovo izpiljeno tehniko, temveč tudi poseben tenkočuten žar s katerim so bile odigrane. "The Fountain Suite" je po Steveovih besedah njegovo ključno posvetilo Segovii in dokaj kompleksna stvaritev na kateri se lahko najbolj očitno zazna vpliv, ki ga je imel slednji na Steveovo tehniko igranja klasične kitare. "The Earle Of Salisbury" je izvirnik Williama Byrda, ki navdušuje s svojim srednjeveškim vzdušjem, kakršno je ponavadi bolj značilno za stvaritve Steveovega predhodnika pri Genesis, Anthonya Phillipsa. Sledi "La Catedral", ki je lepo posvetilo še enemu španskemu klasičnemu kitaristu, Agustinu Barriosu. "Ely Noya de la Mare" ima prijetno pastoralno in romantično vzdušje. Sledijo še tri posvetila Bachu na katerih očarajo tako tehnična kompleksnost kot raznolikost ter navidezna lahkotnost s katero mojster demonstrira svojo ljubezen do klasične glasbe ter izjemno kitarsko podkovanost. Na zaključni "La Maya De Goya", katere je posvečena Granadosu, se Steve še enkrat vrne na španska tla ter poslušalca ponese v prijeten zanos pristnega romantično-pastoralnega vzdušja, sicer tako značilnega za večino njegovih najboljših del.

Ne samo Steveovi privrženci, temveč tudi vsi strastni igralci in ljubitelji klasične kitare bodo nad "Tribute" prav gotovo očarani, saj klasike legendarnih komponistov in klasičnih kitaristov oživijo v unikatnih interpretacijah enega najimenitnejših klasičnih kitaristov v popularni/rock glasbi našega časa. "Tribute" je od vseh Steveovih dosedanjih izdelkov najbližje kolikor se je kdaj približal klasični glasbi s tem pa tudi njegov najboljši klasični album do zdaj. S tem vedno znova dokazuje, da po duši še vedno ostaja predvsem klasični kitarist in na ta način svojevrsten posebnež med kitaristi, ki so zasloveli predvsem po svojih dosežkih v rocku oziroma popularni glasbi. Kdor bi res rad poznal neizmerno slogovno raznolikost Steveovega opusa vsekakor ne sme prezreti tega albuma medtem, ko je za njegove privržence seveda obvezen nakup.

"Tribute" je sicer prvi izmed dveh Steveovih albumov, ki sta bila napovedana za letos. Naslednji izid naj bi bil spet bolj rockersko obarvan, na njem pa bosta sodelovali še dve glasbeni legendi; legendarni basist Chris Squire (Yes) ter bobnar Simon Phillips (Toto). V drugi polovici leta se torej obeta še ena nova, po vsej verjetnosti progresivno rockovska, poslastica s strani ene izmed svoji stvari najbolj predanih glasbenih legend.