Če kaj, so velenjski Inmate definicija vztrajnosti, saj so dolga leta neuspešno iskali primernega vokalista, vmes pa niso stali križem rok in pridno nabirali koncertno kilometrino kot inštrumentalni bend. Tako niso le ohranjali forme, temveč tudi širili krog poznanstva in naposled našli vokalista Roka Miklavžino, ki je z Inmate posnel tudi prvenec, leta 2012 izdani Free At Last. Inmate so se z Miklavžino po petih letih sodelovanje sicer razšli, a še prej z njim posneli naslednika prvenca, Tree of Life.
Na njem Inmate znova združujejo melodični death metal in metalcore s svojim pogledom na svet, globoko zakoreninjenim v naukih, ki izhajajo iz vedske literature in filozofije. To pomeni, da besedila prežemajo pozitivna sporočila o ljubezni, bratstvu, prijateljstvu ter odnosu posameznika do samega sebe, družbe in narave. Takšen pristop je vsekakor zanimiv in nevsakdanji, a lahko mestoma izpade pridigarski. Že sam začetek albuma je skladen s temi idejami, saj 432Hz očitno opozarja na to, da je album posnet v naravni frekvenci, ki naj bi imela na človeško telo in psiho posebno ugodne učinke. Kakšnega posebnega razsvetljenja sam nisem doživel, bo pa Tree of Life v prvi vrsti dogajal predvsem fenom bendov kot so Scar Symmetry, Killswitch Engage in novejših In Flames.
Inmate tudi na Tree of Life ostajajo pri preverjeni, že precej prežvečeni, če ne že kar postani formuli menjavanja čistih in grobih vokalov. Za te skrbi kar trojica vokalistov, že omenjeni Miklavžina za grobe vokale kot smo jih vajeni iz raznih metalcore skupin, Marko Duplišak (Last Day Here) za čiste in spevne, Sebastijan Založnik (Heretic) pa za agresivnejše in brutalnejše trenutke. Vokalna zmes večinoma deluje dobro, le občasno se v vokalni prenasičenosti zgubi rdeča nit.
Tree of Life v primerjavi s Free At Last kakšnih pretresljivih novosti ne ponudi. Inmate ostajajo zvesti modernemu metalu, ki ga karakterizirajo predvsem izjemno čiste in melodične kitarske linije, preprosta struktura komadov po formuli verz-refren-verz ter v prvi vrsti izjemno spevni refreni. Slišati je, da Inmate ničesar ne prepuščajo naključju, saj je album produkcijsko že skoraj preveč čist in spoliran ter zasičen s pretirano sladkobnimi refreni, katerih glavni nosilec je vokal Marka Dupliška, ki ima tokrat še precej večjo vlogo kot na predhodniku. Novost je tudi ta, da energičnim in dinamičnim komadom nekaj več svežine vnese uporaba klaviatur na nekaj mestih (zanje je poskrbel producent Tat Purusha), za najbolj pozitivno presenečenje pa poskrbi sodelovanje z otroškim pevskim zborom OŠ Celje v Die Before Dying.
50 minut albuma so Inmate napolnili s kar petnajstimi komadi, ki so večinoma udarni in siloviti v svoji energičnosti, a je njihova glavna težava ta, da med njimi ni neke odločnejše raznolikosti. Izstopajo predvsem omenjeni Die Before Dying ter Endless Desires in Love And Compassion zaradi rabe klaviatur, sicer pa se povečini vsi komadi kot pijanec plota držijo formule odkruljenih verzov, spevnega, skoraj sirupasto sladkega refrena ter solaž pred koncem komada. Te so sicer premišljene, a v svoji melodični podobi premočno spomnijo na izdelke novodobnih In Flames. Tree of Life je kljub temu zelo soliden izdelek, a je njegova največja težava v tem, da zveni kot stotine žanrsko podobnih bendov.
na vrh