Helloween: Treasure Chest

Staroste nemškega power metala so se leta 2002 odločile izdati svoj prvi pravi "best of" album, če ne štejemo "The Best, the Rest, the Rare" (1991), in to kar v dvojni obliki. Po odhodu kitarista Rolanda Grapowa in bobnarja Ulija Kuscha, so se ob izidu te kompilacije znašli v podobnem položaju kot so bili v preteklosti, ko sta iz banda odšla njihov kreator in idejni vodja Kai Hansen (sedaj pevec in kitarist pri Gamma Ray) ter pevec Michael Kiske (zdaj Place Vendome, solo). Gre torej za band, ki je v svoji zgodovini doživel veliko menjav, vzponov in padcev. Temu značilno pa se je spreminjal tudi njihov stil igranja, ki ga lahko razdelimo na tri večja obdobja. Od prvotnega, bolj hitrega in trdega stila iz obdobja s Hansenom na vokalih in kitari (83-86) do melodičnega "power" metala med Kiskejevo ero (87-93), do sedanjega veliko bolj dodelanega in simfoničnega stila z Andijem Derisom na vokalih (1994-).

Kot dolgoletnega fana me je ob izidu najbolj zanimalo, katere skladbe iz svoje bogate zbirke so vključili na ta dva ploščka. Toda nad izborom sem bil kar malo razočaran, predvsem zaradi nekaterih komadov, ki v ta izbor nikakor ne sodijo.

Na prvem, "zlatem" ploščku so predvsem komadi iz njihovega zgodnejšega obdobja, izstopajo le odlični "Mr. Torture", zabavni "I Can", že rahlo "zlajnani" "Power" in vedno emocionalni "Where The Rain Grows" z zadnjih štirih plošč. Nato pa sta tu takoj dve njihovi največji uspešnici "Eagle Fly Free" in "Future World" iz njihovega zlatega obdobja s Kiskejem. Vse to so sicer sijajne skladbe, toda že "tisočkrat" slišane. Vseeno temu sledi nekaj pozitivnih presenečenj. Komadi kot so "Metal Invaders", "Murderer" in "Starlight" (oba predelana) so vsekakor pozitivno presenečenje, saj gre za stare "zažigalce" katerih skorajda ne boste več slišali na njihovih koncertih. Vsi so seveda iz časa, ko je za mikrofonom Helloween še divje vreščal današnji "poglavar" Gamma Ray. Še posebno pa me je navdušilo dejstvo, da komad "Starlight" odpoje Kiske, saj gre za odlično in zelo redko verzijo originala. Sledita še dva dobro znana komada iz Kaijevega obdobja "How Many Tears" in "Ride The Sky" (remastirana verzija). In potem sledi več kot sijajen izbor, namreč komad "Halloween". Po mojem mnenju najboljši komad v njihovi zgodovini, poleg "Keeperja", seveda. Tu sta seveda tudi komercialni "A Little Time" in vedno ubijalski "I Want Out". Ne vem pa, kaj na prvem izboru dela "A Tale That Wasn't Right", ki so jo po mojem vključili le za to, ker gre za balado, katere imajo v bandu kar radi.

Srebrni plošček nas sprva nagradi s predelano verzijo neponovljivega komada "Keeper Of The Seven Keys", katerega sem že prej omenil. Poštena nagrada, kajti maslednja komada "Dr. Stein" (remastiran) in "The Chance" sta pogosta "gosta" njihovih koncertov. Za kar pa ne bi pri najboljši volji rekel za lepo, a tudi precej pocukrano pop balado "Windmill" s plošče "Chameleon" (1993), ki je po svoje tudi zanimiv prikaz tega kašne slogovne razkorake je band delal v svoji preteklosti oz. se "poigraval" celo s "pop" metalom. Sledijo skladbe iz Derisove "ere". To so seveda dobro znani komadi kot so "Soul Survivor", "Perfect Gentleman", baladi "In The Middle Of A Heartbeat", "Forever And One". Ne vem pa kako se je tako klišejski in dolgočasen komad kot je "Kings Will Be Kings" znašel v tem izboru. Vprašanje, s katerim si bo gotovo marsikdo razbijal glavo. No, "The Time Of The Oath", "Midnight Sun" in "Mr. Ego" ("Take Me Down") so pa zato med najboljšimi izbori drugega ploščka . Zadnja dva komada "Immortal" in "Mirror, Mirror" sta tudi kar v redu izbor, čeprav bi lahko izbrali tudi kak drug dober komad, katerih je plošča "The Dark Ride" (2000) res polna. H kompilaciji je priložena še interesantna knjižica, ki med drugim vsebuje tudi nekaj informacij o zgodovini banda, vendar daleč od tistega kar so nam ponudili npr. Iron Maiden z omejeno izdajo "Best Of The Beast" (1997).

Če boste imeli srečo, se boste morda dokopali tudi do posebnega bonus CD-ja imenovanega "Buried Treasure". Ta bronasti plošček vsebuje redke bonus komade z njihovih singlov iz obdobja 1991-1999. Nekateri izmed njih so izšli le na uradnih izidih plošč na Japonskem trgu.

Helloween so nas nagradili z nekaj bonus komadi, ki bi jih lahko mirne duše uvrstili na pravi album kot redne komade. V nasprotju s pričakovanji to večinoma niso komadi iz Kiskejevega obdobja. "Shit And Lobster" bi lahko bil odličen komad, a kaj ko se Kiske trudi s petjem veliko manj kot bi se pričakovalo. "Oriental Journey" je Grapowa solistična mojstrovina, ki nekoliko popravi plehek vtis. Vendar ga Kiske zopet pobiksa s petjem (malodane govorjenjem) in "I Don't Care, You Don't Care" ter "Ain't Got Nothin' Better" izpadeta popolnoma neinspirirano. Sledi "Moshi Moshi Shiki No Uta", Kuschev drum solo s singla "Hey Lord". Zabavna stvar, toda kje so Helloween kot jih želimo? Ko sem že skoraj obupal, da bo na plošči kaj konkretnega, pa sem nenadoma presenečeno odprl usta. Sledili so namreč komadi v Derisovi izvedbi. "Can't Figt Your Desire", "Star Invasion" in "Silicon Dreams" so najboljše kar lahko pričakujete od Helloween, čisti power speed metal. "Grapowski's Malmsuite 1001" ("In D Doll") je še eno izvrstno Grapowo soliranje, v stilu kakega Malmsteena, s katerim pokaže zakaj sedanji kitarist ne bo nikoli tako "kul" kot je bil on. "Electric Eye" je seveda priredba Judas Priest klasike in lahko rečem, da se je Andi s petjem res potrudil. Najboljše pa seveda pride na koncu. Prava krivica je, da takšnega komada kot je "A Game We Shouldn't Play" ni bilo na evropski verziji "Better Than Raw" (1998).

Treasure Chest je obvezno vredna nakupa za tiste, ki se šele spoznavajo z glasbo Helloween, medtem, ko je omejena izdaja z "Buried Treasure" ploščkom, glaven in verjetno tudi edini razlog za nakup tudi za stare fane.