Steve Lukather velja za enega najboljših svetovnih kitaristov v oziru umetnikovega večplastno definiranega glasbenega oblikovanja. Možakar je zadnja leta v veliki ustvarjalni formi. V petih letih trije studijski albumi. Zavidljiva kontinuiteta. Obenem turneje z reaktiviranimi Toto »Seventh One« era postave. Po »All's Well That Ends Well« (2010) je očitno napočilo obdobje, ko so se tudi stvari v Lukatherjevem privatnem življenju toliko umirile, da lahko umetnik postreže z bolj svetlim, recimo raje pozitivno naravnanim optimističnim albumom.
Še več. »Transition« je po obče užitem občutku eden najbolj dostopnih, hitro osvojljivih izdelkov, kar jih je »Luke« spravil od sebe do tega dne. Lahko rečemo, da je nanj Steve Lukather znova prelil več retorike komponiranja, ki je prepoznavna za Toto. Manj je eksperimentalnih izletov, ti so zreducirani skoraj na minimum ali pa v aranžmajih zelo zmerni, umerjeno plasirani v prostor skladbe, kjer na noben način ne morejo kakorkoli drobiti kompaktne forme vodilnih struktur (kitica, refren). Gre za bolj premišljen album z več kontrole, obenem pa je novi album prežet z imenitnim občutkom za mehko združevanje tvorcev zvočne krajine. Celo instrumental »Transition«, kjer zadiši po Lukatherjevi neusahljivi ljubezni do jazz rock fusiona, opozarja na to, da gre najprej za kompakten instrumental, kjer improvizacija igra podrejeno vlogo vodilnim frazam in kjer se bohotita jasno definirana melodičnost in večja dostopnost tudi do manj zahtevnih poslušalcev.
Kar nekaj trenutkov je na albumu, lahko rečemo kar nekaj skladb, ki bi jih z lahkoto lahko posvojili kar Toto sami. Od otvoritvene »Judgement Day«, »Once Again«, »Last Man Standing« do »Right the Wrong« in »Do I Stand Alone«. Vlečejo pa na obdobje »Tambu« / »Kingdom Of Desire«, verjetno tudi zato, ker glavne vokale vodi Lukather. »Luke« se je zbližal z bolj kompaktnim in bolj definiranim aranžiranjem. Ker glasbenik stremi k tankočutnemu združevanju gradnikov, ki kreirajo zvočno krajino njegovih izdelkov, se je dolžan zazreti v retoriko tovrstnih pristopov, kot jih poznajo najimenitnejši izvajalci pop rocka. »Luke« to obvlada z mezincem leve roke. Ni čudno, da so ga hoteli imeti vsi, od Michaela Jacksona, Richarda Marxxa do Lionela Richieja, in zato še manj čudi, da zadnje čase pohajkuje po turnejah z Beatlom Ringom Starrom Bojda naj bi »Luke« nekoč celo dobil ponudbo velikega Milesa Davisa, da se pridruži njegovi spremljevalni ekipi. Je pa z Milesom prav tako snemal. Za Luka torej že dolgo ni več skrivalnic.
»Creep Motel«, skladba, ki bi se hipoma lahko znašla na kakšnem Steely Dan albumu, je reakcija glasbenikovega ogorčenja nad tem, kar ti lahko v negativnem smislu prinaša aktivnost na Facebook mreži. Sploh ko pričnejo po tvojem Facebook profilu smetiti »pohabljenci«, ki jim je Luke med drugim posvetil tudi sledeče verze v besedilu skladbe: »Save your bullshit, you know the smell, I know the devil has reserved your place in hell … « »Creep Motel« je skladba tipičnega, komaj zaznavnega prelivanja elementov jaza, bluesa, popa in seveda rocka. Zmes izredne sofisticiranosti. Pristop, ki zahteva izjemno mero pretanjenosti in mehke finomehanike, nekaj, kar so Toto in Steve Lukather vselej odlično obvladovali, in nekaj, zaradi česar so tako visoko cenjeni izvajalci. »Luke« je v oziru optimalnega funkcioniranja zvočne slike mislil na vse. Motive je mestoma podkrepil s harmonijami zborovskih vokalnih napevov (predrefreni, refrenski napevi), spet na drugi strani je poglobil domet ritmičnega učinkovanja z integracijo tolkal, s katerimi je podkrepil in razgibal osnovne ritme. Njegova igra je znova mehka, organska, živahna, agilna in predvsem »univerzalna«. V »Right the Wrong« se oprime skoraj floydovskih linij slide kitare (refren), v »Smile« (gre za predelavo vodilne teme glasbene podlage za film Charlieja Chaplina »Modern Times« iz leta 1936) se je Lukather v navdihu prestrukturiranja aranžmajev znoa obrnil k Jeffu Becku, medtem ko »Rest Of The World« nakazuje, da je na svojih zadnjih samostojnih koncertnih turnejah Luke mnogokrat preigraval »Little Wing« Jimija Hendrixa.
Na »Transition« se je »Luke« znova obrnil k redukciji rabe tonov, podredil ustvarjalne silnice iskanju večje grabežljivosti melodičnega iztržka in kompaktnejšemu učinkovanju skladb. Ostaja pa »Luke« izredno sofisticiran in znova osupne z večplastno igro velike elastičnosti v prilagajanju različnim žanrskim strukturam znotraj aranžmajev in premoščanju le-teh. Kot vselej s pravzaprav nevidnim, komaj zaznavnim stapljanjem le-teh. In ravno slednji atribut »Lukove« glasbene izraznosti je tisto, kar nosi pri njegovem avtorstvu največjo vrednost.
Nemara bi po bolj zadržani »Rest of the World« in »beckovsko« zavitem instrumentalu adaptirane »Smile« v zaključni umiritvi albuma godil udarnejši zaključni komad tipa otvoritve albuma, kot je to npr. »Judgement Day«. A gre za manj pomembno opazko. »Transition« je torej celovito gledano od glave do pete nov izreden Lukatherjev studijski dosežek. Album z nekaj spremembami, ki so na moč dobrodošle, zato je »Transition« nekoliko drugačen album, ko ga primerjaš s predhodnima studijskima dosežkoma. Faza tranzicije je torej uspela!
na vrh