Do nedavno popolna neznanka v domačem glasbenem spektru je mariborska z elektroniko nasičena post rockovska ambientalna atrakcija - skupina Coma Stereo. So alternativci v popolnem pomenu besede. Kozmično rockerski kvartet je, tako kot vesolje, zavezan popolnemu širjenju do svojih skrajnih meja. Po prvencu Binary Ending, ki je glasbeno srenjo uzurpiral predvsem v vinilni obliki, naknadno pa tudi v obliki precej omejene naklade digitalnih nosilcev ter neomejene zastonjkarske oblike prostega internetnega downloada je skupina pred letom ponudila tudi drugo dejanje svojega studijskega izrekanja.
Nelinearna pot inteligentnega zlivanja preproste, domala predarhaične in naivne elektronike konzol iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, je dopolnjena z glasbenim polnilom medgalaktičnega blodenja. Let na paraboli čutnosti vas popelje do samega popka univerzuma, v stanju psihedelične zasanjanosti pa se vam v slabi uri poslušanja pred očmi pričarajo podobe meglic Andromede ter kalejdoskopskih vinjet popolne zadetosti. Eksperimentiranje z zvokom je popeljano še korak naprej in vse teksture pričakovane alternativnosti so Coma Stereo prisegajo tokrat na manjši odmerek kitar. Diametralnost med sanjami in budnostjo izhaja iz shizofrenega bistva same zasedbe. Tudi sami poudarjajo, da želita kitarist in vokalist Tomaž ter klaviaturist Sašo vpeljati še več eksperimentiranja, medtem ko ritmični in strukturno trdnejši antipod kaosu predstavljata basist Marko in bobnar Domen. Iz tega neksusa izhaja neskončno odprtih poti, slišana glasba pa je bolj meditativna in v svojem bistvu nedefinirana. Aksiomov možnega je neskončno mnogo, v boju z notranjimi viharji kreativnosti pa so pomembni le pogum in drznost. Uspeh je namreč že zagotovljen. Transgalaktika je spev vesoljskosti, ki v svoji teksturi skriva vplive Tangerine Dreamov, ki se spogledujejo s Kraftwerki in Cluster ali Cani, nikakor pa ne bi mogli trditi, da je bila zavestna intenca mešati zgoraj navedeno ter ustvarjati formo. Forma je organska in povsem samostojna. Transgalaktika je (tako kot predhodnik) izdelek, ki so ga produkcijsko zaupali zagrebškemu producentu in članu zasedbe Tena Novak. Splet kreativnosti in prepuščanja toku misli je ustvaril navidezno urejenost ter lucidne odločnosti, momente udarnosti pa subtilno redčijo z dolgimi prepuščanji zvočnim tokovom. Ambientalni rezultat spominja na postrockerske inštrumentalije, a je v tem interstelarnem popotovanju le malo prekinitev. Plošča zveni kot enovita celota in tetralog vseh štirih osnovnih celic zasedbe, Coma Stereo pa so v svoji zaključeni celoti celovit in zaključen homogen organizem.
Po krivem spregledana zasedba se mi je z eklektičnim nizom igrivosti ter intuitivne jasnovidnosti enostavno zažrla v podzavest. Dobil sem nov ekvivalent angleškim vitezom zvočne manipulacije - Radiohead. Gre morebiti le za utvaro ali asociativno igro možganov z zavestjo, vsekakor pa je izdelek avantgarden ter resnično vreden večkratnega poglobljenjega uživanja. Vokalov je malo in izzvenijo v domala popolni nič in prav je tako! Besede niso pomembne, saj je glasba tisti univerzalni jezik, ki nagovarja vse. In v tem je Transgalaktika izjemna ter predstavlja presežek glasbenega ustvarjanja. Ne govorim le o domači sceni, temveč prisegam tokrat na univerzalije. Uspešno izogibanje kalupom pričakovane metrike je utelesilo močen element presenečenja in prek mehkih kontur je v ušesa uspešno ulito neskončno morje bodočih pričakovanj. Vsi lahko samo le ustanemo ter ob stoječih ovacijah zatrdimo glasno, da se s tem lahko le strinjamo!
na vrh