Dream Theater: Train Of Thought

Ostal sem brez besed. Toliko agresije pri Dream Theater ni nekaj kar bi se lahko zgodilo vsak dan. Torej kaj za vraga ponuja vlak najbolj črnih misli? Naj prvo razčistim nekaj kar me zelo žuli pri Dream Theater. Igrajo neke hude intelektualce, ki ovijajo svojo poezijo v visokoleteče pridiganje. Vendar dokler bo Portnoy v svojih intervjujih ksenofobično podpiral agresivno militantnost ZDA na tleh planeta Zemlja, tako dolgo bodo Dream Theater v iskanju nekakšnih višjih duhovnih sfer prav smešni. Še Benny Hill je pri tem za njih pravi amater.

Petruccijeva kitara ni zvenela nikdar tako agresivno umazano, tako hreščeče. Skupina je kazala preference k brutalnosti že s prejšnjim albumom "Six Degrees Of Inner Turbulence" (2002). Toliko poltonskega rifanja Dream Theater niso še nikdar servirali (primeri As I Am, Honor Thy Father, In The Name Of God). Sam "zmodernizirani" zvok in slogovna preobleka skupine, pa nikakor ne godi pevcu Jamesu LaBrieu in njegovi barvi glasu. Tokrat spominja njegovo petje, kadarkoli se odloči slediti poltonskemu kitarskemu rifingu, na posiljeni pasji lajež ali pa na Jamesa Hetfielda, ki je vstal na svoji levi nogi in to na njegov najbolj črn dan v življenju. Mnogokrat poje LaBrie tudi skozi najrazličnejše efekte, ki namerno pačijo njegov osnovni vokal, saj igrajo fantje na izvirno karto agresije. Skupina tako postaja iz plošče v ploščo trša in hkrati vseskozi izgublja na melodiki. Tako ne zaživijo v polnosti niti solistični odklopi, oz. navzkrižno supersonično mitraljiranje vseh inštrumentov, ki jih seveda tudi na tej plošči ne manjka, a nikakor ne pridejo do izraza. Kar pomeni sledeče, poleg melodike so izgubili Dream Theater tudi del svoje kompleksnosti in tako postajajo v novi podobi mnogo bolj linearni, medtem ko večplastnost, ki je nekdaj bogatila skupino, nezadržno izgublja svoj pomen.

Stream Of Consciousness z vključkom "espresso" baročnih solističnih šrapnelov ob svojem koncu, predstavlja najbolj melodični moment plošče in nas (verjetno zgolj slučajno) spomni, tudi po zvočni produkciji, na boljše čase skupine in njihovo ploščo "Awake" (1994). Nekaj dinamike vnašajo v In The Name Of God tudi Rhudesovi orientalski klaviaturski vložki in raznovrstno delo Mikeovih bobnov, ki kot podloga zvenijo tukaj bolj kot kakšna tolkala, kar oživlja zavidljiv in vznemirljiv kontrast v pesmi. Pravzaprav ritem linija Portnoy/Myung vseskozi vleče ploščo iz njenega absolutnega dna.

Dream Theater tokrat ne gre gledati skozi prste. Moje osebno mnenje je, da se fantom ne da več komponirati in so si rekli: "Odžgimo en hitri jamming, plošča bo itak drugače zvenela, ime imamo, prodajamo se dobro! Dajmo, podtaknimo kukavičje jajce, ljudje so itak neumni!" Idej in volje primanjkuje. Plošča je narejena na silo, na hitro in ekspresno naštancana. Demonstracija popolnega poltonskega sekanja ter sicer nadzvočnih solaž, ki ostajajo prikrite ušesom, žal ne prepriča. Dream Theater potrebujejo dolg odmor, kajti ponudili so sila dolgočasen izdelek, ki nikakor ne pride niti do gležnjev njihovi zapuščin med leti 1989 in 1999! To kar počnejo Dream Theater z novim albumom, obvladajo mainstreamovci nove generacije mnogo bolje in prepričljivo. Metallica in Arch Enemy fani uživajte ob poslušanju Petruccijeve umetelne avdicije za pridružitev k omenjenima bendoma. Lahko noč!